Zagotavljanje enake obravnave študentov ter prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja v študijskem okolju
V zadnjih letih je vse večje število predvsem študentk pričelo opozarjati na psihološka in, kar je še posebej zastrašujoče in alarmantno, spolna nadlegovanja visokošolskih učiteljev. Diskriminacija na podlagi spola je v ustnem izročilu študentov in študentk že generacije, v zadnjem letu pa so se pojavila pričevanja celo o spolnem nasilju visokošolskih učiteljev_ic nad študenti_kami. Pri tem je izjemno pomembno opozoriti tudi na razmerje moči, ki med visokošolskim učiteljem_ko in študentom_ko že obstaja, toliko bolj pa je zato sporno izvajanje psihičnega in spolnega nasilja.
Tekom postopka zoper visokošolske učitelje se je izkazalo, da ti niso ustrezno urejeni in ne zagotavljajo varstva žrtev v okviru visokošolskih zavodov. Dodatna težava je razdrobljenost visokošolskega prostora, saj krovna zakonodaja niti ne predvideva ustreznega urejanja področja, zato se lahko zavodi tega področja lotevajo različno, ali pa, še pogosteje, se ga niti ne lotevajo.
Zato se v Zakon o visokem šolstvu dodaja zapis po enaki obravnavi študentov ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Dodaja se zahteva po ureditvi postopkov zoper spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na visokošolskih zavodih.
Prepoved zaračunavanja vpisnin
V zadnjih letih se je na vseh visokošolskih zavodih povečalo število plačljivih obveznosti znotraj študijskih programov. Najpogosteje se to odraža skozi višini vpisnine v vsak letnik, kamor se umešča vse več različnih stroškov. Na nekaterih študijskih programih se je vpisnina toliko zvišala, da je nemogoče upravičeno trditi, da je vpisnina samo administrativni strošek. ZVis v 77. členu določa, da so šolnina in drugi prispevki za študij, prihodek visokošolskega zavoda. Takšen zapis predstavlja nevarnost za že videno povečevanje drugih prispevkov, med katerimi je tudi vpisnina. Pojav epidemije je te stroške še dodatno poudaril, saj se je dostop do storitev, ki naj bi jih pokrivala vpisnina močno zmanjšal, vpisni stroški pa so ostali enako visoki. Ob tem poudarjamo, da so prispevki za študij nepravični in omejujejo enak dostop do izobraževanja. Zakon zato omejuje višino stroškov, ki jih lahko visokošolski zavodi zaračunavajo za administrativne stroške vpisa in študija.
Dodatno študijsko leto za rojenega otroka (doslej: živorojenega)
Zakonodaja trenutno določa, da imajo študentke matere, ki v času študija rodijo, in študenti, ki v času študija postanejo očetje, pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živorojenega otroka. Določba, da podaljšanje statusa za eno leto velja samo za živorojenega otroka ni ustrezna, saj ne upošteva fizičnih in predvsem psihičnih težav s katerimi se soočajo študentke in študenti, ki zaradi različnih zapletov rodijo mrtvorojenega otroka. Nova ureditev v Zakonu o visokem šolstvu upošteva stisko študentk in študentov, ki se soočajo z izgubo otroka in jim omogoči, da v tem težkem obdobju izkoristijo pravico do dodatnega leta statusa.
Ohranitev statusa študenta za študente višjih šol do konca študijskega leta, tudi če prej diplomirajo
Ureditev, ki že velja za študente na visokošolskih zavodih, po kateri ti obdržijo status študenta do konca študijskega leta, tudi če prej diplomirajo, se prenaša tudi na višje šole. Pri tem poudarjamo, da morajo imeti študenti enake pravice, ne glede na to, na katerem zavodu se izobražujejo; da imajo diplomanti pogosto težave z iskanjem zaposlitve, zato pogosto odlašajo z zaključkom študija do konca študijskega leta; da se posledično tudi zagovori zaključnih del večinoma izvajajo proti koncu študijskega leta, kar pomeni dodatne obremenitve višješolskih zavodov. Na ta način bomo višješolske študente spodbudili k zaključku študija še pred koncem študijskega leta.
Uvedba digitalne študentske izkaznice
V trenutnem Zakonu o visokem šolstvu je že od 1993 določeno, da se status študenta izkazuje s študentsko izkaznico. Zaradi očitnega napredka tehnologije pri možnosti uporabe študentske izkaznice je določba zastarela. Študentska izkaznica se zaradi te določbe izdaja v enostavni fizični obliki in je omejena na uporabo v redkih primerih, kot so vizualna identifikacija na zavodu in v knjižnici zavoda. Takšna oblika zmanjšuje potencial uporabe študentske izkaznice, ki ga takšna identifikacija lahko ima na različnih področjih študentskega življenja. Obveznosti in pravice študentov segajo izven okvirjev zavoda na katerega je vpisan, zato mora tudi identifikacija študenta omogočati uporabo izven zavoda. Področje bivanja, študentske prehrane, subvencioniranega prevoza, začasnega in občasnega dela so le nekatera kjer bi uporaba napredne študentske identifikacije olajšala administracijo in uporabo tako za študente kot za ponudnike. Zakon o visokem šolstvu ter Zakon o višjem strokovnem izobraževanju tako po novem določata možnost izdaje digitalne izkaznice, ki je zaradi lažje in bolj priročne uporabe skozi mobilno ali spletno aplikacijo, nujna.
Dopolnitev opredelitve študentov s posebnimi potrebami in posebnim statusom
Študente s posebnimi potrebami in posebnim statusom je določil že ZUPŠ leta 2017. Vendar pa je predhodno veljavni 69.a člen ZVis izpuščal študente s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, kamor spadajo npr. osebe z disleksijo, ADHD, in drugimi. Zato se med študente s posebnimi potrebami dodaja tudi ta skupina študentov.
