(Ljubljana, 3. november 2008)
Na današnji novinarski konferenci so predstavniki študentov opozorili na probleme, ki izhajajo iz neustrezno urejene zakonodaje in predstavili vpliv gospodarske krize, ki se bo po predvidevanjih pojavil v študentskem vsakdanu. Socialni položaj študentov se je poslabšal ob spremembah štipendijske politike, težave se pojavljajo pri štipendijah za nadarjene in pri kadrovskih štipendijah, poleg tega pa morajo študenti nad 26. let dodatno plačevati še zdravstveno zavarovanje. Nedosledno uvajanje bolonjske reforme vpliva na kakovost visokega šolstva. Potrebno je celovito urejeno, partnersko in družbeno odgovorno visoko šolstvo, ki bo dostopno vsem in kjer se ne bo grožnja po šolninah pojavljala vsako leto znova.

Danijel Bandelj, predsednik ŠOS je poudaril: »Samo učinkovita spodbuda mladih, ustvarjanje ustreznih študijskih in obštudijskih okolji ter primerna preureditev visokošolskega prostora, lahko študentom in prihodnosti naše države prinese stabilno in pravično družbo ter trajnostno vzdržen razvoj.«

Andrej Božič, predsednik Odbora za socialna in zdravstvena vprašanja je izpostavil nujnost ureditve nadzora na področju študentskega dela: »Še vedno se na področju študentskega dela ni okrepil inšpekcijski nadzor, saj nekateri delodajalci izrabljajo obliko študentskega dela za lastni obstoj na trgu. V tem pogledu mora država okrepiti nadzor in študente zaščititi pred takšno zlorabo.« V zvezi z neusklajenimi spremembami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, zaradi katerih morajo študenti po 26. letu plačevati zdravstveno zavarovanje, je napovedal možnost pobude za ustavno presojo spornega 12. člena omenjenega zakona.

Tone Lun, predsednik Odbora za visoko šolstvo je spregovoril o kritičnih točkah visokošolske ureditve pri nas ter izpostavil: »Sistem financiranja visokega šolstva naj bo urejen tako, da bo omogočal stabilnost delovanja visokega šolstva, pri čemer naj bo del sredstev vezan na število študentov in diplomantov, del sredstev pa naj se nameni za vzpodbujanje pravilne implementacije bolonjske reforme, vzpostavitev notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti, vzpodbujanje reforme upravljanja visokošolskih ustanov in razvoj kakovostnih študijskih programov. Od Vlade pričakujemo povečanje javnih sredstev, ki so namenjena za visoko šolstvo na 2 % BDP.«

GRADIVO

ŠTIPENDIJSKA POLITIKA

Na področju štipendiranja so kljub sprejetju novega Zakona o štipendiranju  (Uradni list RS, št. 59/2007, 63/2007) še vedno ostale nekatere nejasnosti. Če so v študijskem letu 2004/2005 podelili 60.691 štipendij, so jih v letu 2007 le 54.630, kar je za 6.061 štipendij manj, kljub obljubam po dodatnih 10.000 štipendijah. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) je namreč za leto 2008 po lastnih napovedih podelilo 37.000 državnih štipendij, kar je enako številu podeljenih republiških štipendij v letu 2006. Takrat so namreč v MDDSZ napovedali, da bo novi zakon prinesel 10.000 novih državnih štipendij. Skupno so na novinarski konferenci navedli 62.000 štipendij, vendar je bilo že v letu 2007 vsega skupaj podeljenih 54.630, letos pa se pojavljajo še nekateri drugi problemi.

Kljub povečanju financiranja v letu 2008 še vedno ni dosežena raven prvotnih ocen. Lani so na Zavodu RS za zaposlovanje ponovno potrdili 94 %, zavrnili pa 6 % prosilcev, letos so Centri za socialno delo potrdili 83 %, zavrnili pa kar 17 % prosilcev (zaradi povečanega nabora prejemkov, ki se štejejo kot dohodek družine, pri katerih velja cenzus). Podatek kaže, da se bo število študentov in dijakov, ki prejemajo štipendije še naprej zmanjševalo in ne povečevalo (RA SLO 1, 22.10. 2008, Druga jutranja kronika). Razlogi za to, so v preostro zastavljenih kriterijih za izpolnitev pogojev, zaradi česar je potrebna sprememba zakona.

Pojavljajo se tudi nepravilne ocene financiranja kadrovskih štipendij, saj naj bi Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje nepravilno načrtoval shemo financiranja za sofinancirane regionalne štipendijske sheme. Regionalne kadrovske agencije so navedle, da je potrebno več sredstev v prvih letih obdobja 2007-2013, medtem ko je Sklad predvidel več sredstev v zadnjih letih planiranega obdobja. Zaradi tega ponekod ni zagotovljenih sredstev. To še bolj zapleta cilj povečevanja štipendiranja, v nekaterih regionalnih razvojnih agencijah pa so bili delodajalci primorani problem rešiti tako, da so celotno breme prevzeli nase. (Ra Slo1, 17. 10. 2008, Danes do 13ih in Dnevnik, 30. 9. 2008, Novih kadrovskih štipendij bo občutno manj).

Problematičen je tudi izračun cenzusa za pridobitev državnih štipendij, saj se po novem pri izračunanju dohodka na družinskega člana upoštevajo številni prihodki, ki so namenjeni socialno šibkejšim (otroški dodatek, starševski dodatek). Nedorečeno je tudi medsebojno tekmovanje kandidatov za omejeno število Zoisovih štipendij, saj je obseg financiranja določen preko proračuna. Na ta način se pogoji za pridobitev štipendije dejansko spreminjajo vsako leto glede na povprečje ocen generacije.

ŠOS pričakuje spremembo zakonodaje, ki ureja to področje, saj so pogoji za podelitev štipendij preostri. Vse potrebne spremembe je ŠOS že predstavil javnosti v svojem odprtem pismu.

ŠTUDENTSKO DELO, PRIZNAVANJE NEFORMALNIH IZKUŠENJ IN ZAPOSLOVANJE MLADIH

Glede na stanje v Sloveniji, v katerem se je ob ugodni gospodarski rasti toliko bolj povečevala tudi inflacija (leta 2007 6,4 %), pa so se realno plače na področju Evropske unije najbolj zmanjšale v Sloveniji in sicer za 3,5 % (dr. Tanja Česen, Delo FT, 27. 10. 2008). Prav tako lahko ugotovimo, da je povprečna bruto plača narasla od avgusta 2004  iz 1.117 evrov na 1.405 evrov avgusta 2008 (SURS). Kar je bolj zaskrbljujoče je, da ima v Sloveniji od 790.946 zaposlenih kar 327.500 plačo do 1147 evrov, torej 41 % zaposlenih še zdaleč ne dosega povprečne slovenske plače (RTV Slo 1, Omizje, 27. 2. 2008).

V teh razmerah ostaja študentsko delo še vedno socialni korektiv, ki študentom v času študija omogoča kritje stroškov med študijem. Poleg tega pa je to tudi način za pridobivanje neformalne izobrazbe ter spoznavanja potencialnih bodočih delodajalcev. Študentsko delo je fleksibilna oblika dela, v Zakonu o delovnih razmerjih pa je opredeljeno kot "začasno in občasno delo dijakov in študentov". Po raziskavi Evrostudent 2007 dela v Sloveniji preko študentskih servisov 65 % študentov, saj so povprečni stroški študija 446 evrov mesečno, 41 % očetov študentov in 39 % mater študentov pa opravlja delavski poklic (modri ovratnik) in zato težko krijejo vse stroške svojih otrok, ki se šolajo.

Študentom, ki delajo in živijo v lastnem gospodinjstvu, predstavlja zaslužek od študentskega dela kar polovico vsega dohodka. Po najnovejši raziskavi so tako leta 2008 povprečni dohodki študentov 400 evrov, prav tolikšni pa so tudi povprečni stroški, vse ob tem, da je za Slovenijo določen prag revščine pri mesečnem razpoložljivem dohodku v višini 466 evrov za samsko osebo (dr. Tanja Česen, Delo FT, 27. 10. 2008).

Še vedno pa se na področju študentskega dela ni okrepil inšpekcijski nadzor, saj nekateri delodajalci izrabljajo obliko študentskega dela za lastni obstoj na trgu. V tem pogledu mora država okrepiti nadzor in študente zaščititi pred takšno zlorabo. Trenutno je sistem študentskega dela že urejen na način, da imajo študentski servisi pregled nad izdanimi napotnicami in ponujenimi deli, kar pomeni, da obstajajo vsi inštrumenti za efektiven inšpekcijski nadzor. V pogledu prihajajoče gospodarske krize se bo zaradi strukture slovenskega gospodarstva na cesti znašlo kar nekaj delavcev, ki posledično ne bodo mogli podpirati svojih študirajočih otrok. Na ŠOS ocenjujemo, da zaradi študentskega dela študij lahko nadaljuje tretjina študentov.

Brezposelnost mladih izobraženih se je v zadnjih letih dvignila iz 2,1 % (2000) na 8,2 % (julija 2008). Tudi mladi diplomanti kot iskalci prve zaposlitve predstavljajo 15 % vseh iskalcev prve zaposlitve, povprečna čakalna doba na prvo zaposlitev pa je približno 10 mesecev. Za reševanje problematike brezposelnosti mladih je ŠOS izdala Strategijo zaposlovanja mladih v družbi znanja, ki ob tem namenja pomembno vlogo tudi beleženju neformalnih izkušenj iz študentskega dela. V tem segmentu se mora začeti beleženje in klasifikacija pridobljenih izkušenj, kot tudi ostalih pridobljenih neformalnih znanj, veščin in izkušenj. Delodajalci pa bodo lahko na podlagi posodobljenih zapisov imeli boljši vpogled pri iskanju primernih kadrov.

Na podlagi predstavljenih dejstev, verjamemo, da se bo študentsko delo v naši državi še naprej ohranjalo in razvijalo ter na ta način prispevalo k družbi mladih.

ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE

Neusklajene spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) so letos določile, da morajo študenti starejši od 26. let plačevati zdravstveno zavarovanje. Gre za diskriminacijo študentov glede na starost in rahljanje pravic, ki so vezane na status študenta, s tem pa se poskuša razbiti pomen socialne varnosti, ki obstaja za vse študente, ne glede na leta. Z ukinitvijo obveznega zavarovanja se študentom ukinja ne le ene pravice ampak kar celoten sklop pravic iz zdravstvenega varstva. Govorimo o zavarovanju za primer bolezni in poškodbe izven dela, pri delu in poklicne bolezni. ŠOS tej diskriminatorni spremembi nasprotuje in bo vložil pobudo za ustavno presojo spornega 12. člen ZZVZZ-K. Obenem pa verjamemo, da bodo pristojni organi in javnost, uvideli prepotrebne spremembe na tem področju, odprli zakonodajo za spremembe in jih v sodelovanju s ŠOS tudi pripravili.

VISOKO ŠOLSTVO

Javno visoko šolstvo mora ostati javno in transparentno. Potrebno je ustanoviti javno agencijo za visoko šolstvo s pristojnostjo zunanje evalvacije za visokošolske ustanove in študijske programe, z enakopravnim vključevanjem študentov in ostalih visokošolskih partnerjev v vse organe neodvisnega telesa za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva, z lastno razvojno - strokovno službo z zaposlenimi strokovnjaki za kakovost in za področja visokega šolstva.

Šolstvo je ponavadi med prvimi področji, ki jih prizadene zmanjšana gospodarska rast, vendar so pretirani ukrepi nespametni, saj dolgoročno onemogočajo izhod iz krize. Nemčija je konec oktobra napovedala, da bo podvojila sredstva za šolstvo do leta 2010, na 10% BDP, saj se ministri zavedajo, da je za izboljšanje šolstva potrebno nameniti več sredstev. Medtem pa gospodarska kriza razkriva slabosti visokošolskih sistemov, za katere se vlade dolgo niso zmenile. Ameriške univerze so pred bankrotom, prve žrtve recesije pa subvencionirana vpisna mesta za študente iz revnih družin. Univerze vrtoglavo povišujejo šolnine, vlada pa proračuna za štipendije ne zvišuje, zato si vse več mladih študija ne more več privoščiti.

Trenutno v Sloveniji je pomanjkljivo urejeno financiranje javnih univerz in visokošolskih zavodov, ki ni prilagojeno novemu sistemu visokega šolstva. Težave se pojavljajo tudi zaradi neodgovornega ravnanja in upravljanja univerz, zato je potrebno vpeljati sistem, ki bo pospeševal bolj transparentno porabo sredstev. Ne malokrat se namreč dogaja, da visokošolski zavodi zaračunavajo stroške, ki jih je že v ta namen plačala država, ali pa zaračunavajo nepotrebne vpisne stroške zato, da poravnajo stroške promocijskega materiala. Zaračunavanje teh stroškov je neodgovorno in nedopustno. Vpeljevanje šolnin bi univerzam sporočilo le, da lahko še naprej netransparentno ravnajo z javnimi sredstvi, za nagrado pa dobijo še denar od študentov. Študenti ne bomo sprejeli nobene vrste šolnin ne vavčarjev in ne odloženih šolnin. Tako torej pomanjkljiva sistemska ureditev šolstva ne more biti izgovor za vpeljavo šolnin.

Dodaten problem je tudi podaljševanja statusa študenta z vpisi na višje šole, saj smo bili v začetku jeseni priča velikemu povpraševanju po prostih vpisnih mestih na višjih šolah v Sloveniji. Zato ŠOS predlaga enotno evidenco vpisnih mest, ki bi tovrstne manipulacije preprečila.

Bolonjska reforma v Sloveniji ne dosega bolonjskih ciljev. Študijski programi niso bili prenovljeni celovito, izračun dejanskih obremenitev in učni dosežki niso bili uvedeni pravilno, kar vodi do pretirane obremenitve študentov bolonjskih programov, vsebine se prekrivajo, programi so prenatrpani, obstaja različna obremenjenost s seminarskimi in drugimi obveznostmi pri predmetih, vprašljivo je tudi prilagajanje ECTS obremenitve dejanski.

Lansko študijsko leto, ko so prvo diplomsko stopnjo zaključevali študenti, ki so bili vpisani na prenovljene programe, je pokazalo, da je bila bolonjska prenova v Sloveniji vpeljana pomanjkljivo in da visokošolski zavodi nanjo niso bili zadostno pripravljeni in da nimajo vseh odgovorov, ki bi jih študenti potrebovali. Študenti zaradi napačne implementacije ECTS točk in nepravilnega izračuna obremenitev niso mogli opraviti vseh obveznosti v roku in so morali študij podaljševati. Tisti študenti, ki so v zadnjem letu kakšen semester študirali v tujini, so imeli še večje težave, saj niso mogli prijaviti diplomske naloge, ker so zamudili rok.

Potrebno je poudariti, da mora biti prenova študijskih programov končana do naslednjega leta; nadaljevanje pa naj pomeni nadgradnjo in izboljšave bolonjskega sistema. Pomembno je, da se vse spremembe sprejemajo v soglasju z vsemi visokošolskimi partnerji in da so v prenovo programov vključeni tudi študenti. Le tako lahko zagotovimo, da bo bolonjska prenova kakovostna in pravilna.