(Ljubljana, 20. november 2008)
Na današnji novinarski konferenci so predstavniki študentov pozvali predsednika nove Vlade RS in resorne ministre k partnerskemu odnosu ter izpostavili pričakovanje, da bodo probleme reševali za skupno mizo. Predstavili so stališča Študentske organizacije Slovenije do navedb v koalicijskemu sporazumu za mandat 2008 – 2012 za področje sociale in visokega šolstva.

Sistem štipendiranja
V koalicijskem sporazumu smo zasledili navedbo o urejanju štipendijskega sistema, ne vemo pa v kolikšni meri je ta določba postavljena prioritetno. Poudarjamo, da se sedaj kažejo posledice sprememb štipendijske zakonodaje, tako pri sistemu državnih, kadrovskih kot tudi štipendij za nadarjene. Nujni so takojšnji ukrepi za povečanje števila in višine štipendij. Potrebno je izvesti korekcijo Zakona o štipendiranju in vseh podzakonskih aktov ter omogočiti dostopnost štipendij večjemu številu študentov. Spremembe Zakona o štipendiranju v smeri povečanja števila štipendij in višine štipendij ter implementacija ostalih ukrepov, ki bodo omogočili  neoviran študij, bodo vidne v dvoletnem roku. Pri tem predlagamo skupno evalvacijo s pristojnim ministrstvom, ki bo potrdil izboljšanje socialno-ekonomskega stanja med študenti.

Na področju štipendiranja so še vedno ostale nekatere nejasnosti, ki sedaj že rušijo celoten sistem štipendiranja. Sistem podeljevanja državnih štipendij je neustrezen, za Zoisove štipendije se ustvarja konkurenca med kandidati, na področju kadrovskih štipendij pa se mora okrepiti svetovalna politika in sistem karierne orientacije.

Zoisove štipendije oz. štipendije za nadarjene
Čeprav Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije sporoča, da je do sedaj dijakom že podelil 1.773 štipendij, s čimer so podelili 546 štipendij več, je skupaj s študenti dodeljenih 12.000 Zoisovih štipendij. Vendar pa smo na ŠOS upravičeno opozarjali, da bodo omejena sredstva v proračunu pripeljala do medsebojnega tekmovanja kandidatov za Zoisove štipendije, saj je povprečni uspeh letošnjih izbranih štipendistov kar 4,87, čeprav je predpisano povprečje 4,5.

Državne štipendije
V letu 2007 je bilo podeljenih 34.581 državnih štipendij, letos pa je kljub 55.000 prosilcev odobrenih le nekaj več kot 60 % vlog. Na podlagi tega sklepamo, da bo število podeljenih državnih štipendij ostalo relativno enako. Vendar pa je problem še večji, saj je cenzus za pridobitev državne štipendije (ki letos znaša od 317 do 343 evrov na družinskega člana) preseglo prav zaradi dodatnih prihodkov (otroški dodatek, starševski dodatek…), na katere je opozarjala tudi ŠOS. Prav tako so se nekatere državne štipendije znižale, kar še dodatno povečuje dohodkovno stisko študentov prejemnikov. 

Kadrovske štipendije
Na področju kadrovskih štipendij je Javni sklad za razvoj kadrov in štipendiranje razpisal 3.195 kadrovskih štipendij znotraj neposrednega in 3.208 znotraj posrednega sofinanciranja v enotnih štipendijskih shemah. Vendar pa so zaradi nepravilnega načrtovanja sheme financiranja za sofinancirane regionalne štipendijske sheme regionalne razvojne agencije navedle, da so ponekod breme celotnega financiranja morali prevzeli delodajalci. Sklad tudi sporoča, da ne bodo podeljene vse štipendije, ker med mladimi ni dovolj zanimanja zanj. Na ŠOS menimo, da je potrebno vzpostaviti vzporeden sistem kariernega svetovanja in načrtovanja, ki bo mlade že prej osveščal o trgu dela.

Študentsko delo
Koalicijski sporazum sicer res predvideva spremembo oblike študentskega dela, vendar menimo, da niso upoštevane vse okoliščine študentskega življenja. Veseli nas, da se bodo s tem področjem podrobneje ukvarjali, vendar pa menimo, da se mora država ukvarjati z vsemi odprtimi študentskimi vprašanji in probleme reševati celostno in sistemsko. Tako menimo, da je šele po potrjeni evalvaciji korekcije Zakona o štipendiranju in ostalih politik za izboljšanje stanja študentov, smiselno spreminjati koncept študentskega dela.

ŠOS si preko projektne skupine Kajpami.si prizadeva za ovrednotenje študentskega dela, in sicer na način, da se upošteva kot pridobljene delovne izkušnje. V Strategiji zaposlovanja mladih v družbi znanja so predvidene tudi rešitve na tem področju. Področje zaposlovanja mladih in pripravo mladih za vstop na trg dela se mora obravnava celostno in ne posamezno, kar je bila napaka vseh dosedanjih politik. Posameznik ne sme biti žrtev uravnavanja med njegovim študentskim statusom in statusom zaposlenega, kjer bi bil prisiljen izbirati med enim in drugim, prav zato se v naši Strategiji zavzemamo sistemsko in celostno urejanje trga dela, v katerem se povezujejo štipendijska politika, pridobivanje izkušenj iz začasnih in občasnih del, sistema karierne orientacije in stimuliranega prehoda na trg dela.

Poudarjamo pa, da je študentsko delo vrsta fleksibilnega dela, ki se ne more enačiti z rednim delom. Študent je del šolajoče mladine in ne aktivnega prebivalstva, kar razmejuje tudi delovnopravna in visokošolska zakonodaja, ki opredeljujeta različne statuse. Zakon o visokem šolstvu v 65. členu določa pogoje za pridobitev statusa, iz katerega uveljavlja pravice pri bivanju, prehrani, zdravstvu, prevozu in štipendiranju, s čimer se jim omogoča možnost za nemoten študij. Delovnopravna zakonodaja pa z Zakonom o delovnih razmerjih  določa drugačne pravice in dolžnosti tako delojemalca in delodajalca (pravica do različnih nadomestil).

Študentski status tako zagotavlja posamezniku, da nemoteno nadaljuje izobraževanje, kar ga loči od delovno aktivnega prebivalstva. Študentsko delo je v Sloveniji, ob pomanjkljivi in neustrezni štipendijski politiki, še vedno socialni korektiv, ki študentom v času študija omogoča kritje stroškov med študijem. Ocenjujemo, da zaradi študentskega dela lahko študij nadaljuje kar tretjina študentov. Pri tem je potrebno poudariti, da štipendijo prejema le 21 % študentov, možnost bivanja v študentskih domovih pa ima le 16,8 % študentov, čeprav je na vseh treh javnih univerzah v Sloveniji kar 60 % vpisanih študentov takih, ki prihajajo izven regije univerze.

Vprašanje študentskega dela odpira številna vprašanja, o katerih se je potrebno konkretno pogovoriti, situacijo pa moramo reševati v dialogu z vsemi socialnimi partnerji. Od Vlade in pristojnega ministra pričakujemo usklajevanje in korekten odnos do študentov in seveda razumevanje naše vloge v družbi. Opozoriti je treba na posledice nepremišljenih sprememb, ki bi lahko dolgoročno vplivale na sam študijski proces. Študenti so tisti, ki bodo v prihodnosti s svojim znanjem ustvarjali višjo dodano vrednost in bili nosilci razvoja v Sloveniji. Družba bo napredovala le z vlaganjem v mlade in njihovo izobraževanje in ne z dodatnim obremenjevanjem študentov med študijem.

Gradivo za področje visokega šolstva

ŠOS se zavzema za družbeno odgovorno visoko šolstvo, ki bo urejeno transparentno, potencialnim študentom pa bo omogočalo dostop do kakovostnih študijskih programov, predvsem javnih, pa tudi zasebnih. Za urejanje visokošolskega sistema, za njegovo transparentnost, dostopnost in kakovost ter za zakonodajni okvir, je odgovorna država.

Od države pričakujemo, da bo vprašanja, ki se dotikajo visokega šolstva, reševala v partnerskem duhu in v konsenzu z vsemi, na katere lahko spremembe visokošolskega sistema vplivajo. Pričakujemo tudi, da bo država upoštevala argumente in predloge ŠOS, saj smo se do sedaj izkazali kot aktiven partner pri oblikovanju visokošolskega prostora. Želimo si, da bo Vlada pred pisanjem nacionalnega programa za visoko šolstvo partnersko, skupaj z nami oblikovala izhodišča in cilje za nadaljnji razvoj visokega šolstva. Enak pristop pričakujemo in si ga želimo pri spreminjanju visokošolske zakonodaje, saj ŠOS predstavlja študente na nacionalni ravni. V koalicijskem sporazumu pogrešamo zavezo, da se bo visokošolski prostor oblikoval v iskanju konsenza s študenti, pa tudi z drugimi visokošolskimi partnerji.

ŠOS meni, da je z vidika javne odgovornosti za visoko šolstvo treba oblikovati tak visokošolski prostor, kjer bo zagotovljena enaka obravnava študentov glede dostopnosti in nadaljevanja študija ter njegove kakovosti. Merila, ki zagotavljajo enakost obravnave, morajo v ta namen biti določena na nacionalni ravni in ne smejo biti različna glede na posamezno univerzo. Visokošolski zavodi se lahko med seboj razlikujejo glede na to, kako presegajo minimalna merila za kakovost in kakšna je njihova pot za izpolnjevanje štirih temeljnih poslanstev visokega šolstva (priprava študentov in študentk na življenje aktivnih državljanov in državljank, na njihove kariere in omogočanje osebnostnega razvoja, razvijanje širokega vrhunskega znanja ter spodbujanje raziskovanja in inovativnosti). Univerze morajo izpolnjevati z zakonom določene kriterije in imajo tudi posebne pristojnosti. V tem trenutku ne vidimo razlogov za dodatno obravnavo univerz in za deljenje visokošolskega prostora na univerzitetnega in drugega.

Transparentnost visokega šolstva je treba zagotoviti z oblikovanjem Nacionalnega ogrodja kvalifikacij (NOK), na osnovi učnih dosežkov in kompetenc ter z uporabo priloge k diplomi. V NOK so lahko različni profili diplomskih stopenj (bolj teoretično in bolj aplikativno usmerjeni profili), vendar mora biti prehajanje med njimi zagotovljeno brez ovir. Študijski programi morajo potekati na ravni, na kateri so razpisani, ne glede na to, če jih izvaja univerza ali samostojni visokošolski zavod. Bolonjska reforma v Sloveniji se sooča s številnimi težavami in njena implementacija še zdaleč ni pravilna.

Zaradi javne odgovornosti za visoko šolstvo je kakršenkoli odmik javnega visokega šolstva iz sfere javnosti nedopusten. Javno visoko šolstvo mora ostati javno. Zaradi študentov, pa tudi družbe v celoti, je treba z visokim šolstvom ravnati odgovorno. Iz zgoraj omenjenih temeljnih poslanstev, ki bi jih visoko šolstvo moralo izpolnjevati, menimo, da je bolje urejati visokošolsko zakonodajo v Zakonu o visokem šolstvu. Le če to ne bi bilo mogoče, naj se po celostnem in partnerskem spreminjanju Zakona o visokem šolstvu začne pripravljati Zakon o univerzah.

Avtonomija, ki jo ustava zagotavlja univerzam, velja tudi za visoke šole. Vendar je avtonomija pridobljena z določenim namenom, in sicer morajo tako univerze kot visoke šole izpolnjevati svoje poslanstvo. Kakršnokoli povečevanje avtonomije je upravičeno le s povečevanjem odgovornosti. Izpolnjevanje svoje vloge, za katero imajo univerze in visoke šole od družbe podeljeno avtonomijo, morajo tako univerze kot visoke šole izkazovati družbi z odgovornim delovanjem. To zajema tako ustrezanje namenu, kot tudi ustreznost namena samega.

Koalicijski partnerji poudarjajo pomen svobode medijev. Za doseganje te svobode je potrebno to področje primerno zakonsko urediti. Le tako je mogoče imeti družbeno odgovorne medije, tako javne kot zasebne. Podoben pristop zagovarja ŠOS na področju visokega šolstva. Avtonomijo je potrebno urediti zakonsko, visoko šolstvo, tako javno kot zasebno pa mora s svojimi pristojnostmi ravnati družbeno odgovorno.

Pozdravljamo ustanovitev neodvisne agencije za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu. Na ŠOS smo že pripravili izhodišča, ki opredeljujejo način delovanja te agencije in predstavljajo osnovo za najprej njeno formalno in kasneje tudi dejansko vzpostavitev. Dokument smo maja letos poslali Svetu RS za visoko šolstvo. Sedaj pa smo pripravili konkreten predlog za agencijo za visoko šolstvo, v skladu z evropskimi standardi in smernicami ter potrebami slovenskega visokošolskega prostora. Menimo da je že skrajni čas za vzpostavitev novega in predvsem delujočega sistema za zunanje zagotavljanje kakovosti visokem šolstvu, saj se je delovanje Sveta RS za visoko šolstvo v preteklih letih izkazalo za slabo, kar pa zelo negativno vpliva na slovenski visokošolski prostor. Pričakujemo, da bo nova agencija izpolnjevala minimalne kriterije, ki bodo zadostovali za včlanitev v ENQA in Evropski register za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu EQAR.

V predlogu ŠOS za agencijo smo predvideli, da ima agencija poleg pristojnosti akreditacije, evalvacije in habilitacije tudi razvojne naloge. Predvsem poudarjamo, da članov sveta agencije ne sme izbirati vlada, pač pa naj jih imenujejo ustrezne partnerske organizacije direktno. Te predstavniške organizacije so odgovorne, da imenujejo člane sveta z ustreznimi kompetencami in v skladu s kriteriji. Med njimi mora biti tudi več predstavnikov študentov, ne le en. Študenti imajo preko agencije možnost vplivati, da profesorji začno z enako resnostjo, kot jo namenjajo raziskovanju, obravnavati tudi pedagoško delo. Predlagamo, da ima agencija močno strokovno službo s strokovnjaki za posamezna področja in za razvijanje kakovosti. Agencija mora imeti pristojnost programske akreditacije za celotno visoko šolstvo, saj je država odgovorna za kakovost in dostopnost vseh študijskih programov, ki se zaključijo z visokošolsko javno veljavno listino. Za študenta je pomembna kakovost študijskega programa, ne le ime univerze. Predlog za agencijo smo pripravili kot predlog za spremembo Zakona o visokem šolstvu.

Pozdravljamo idejo, da šolnin za redni študij ne bo, in to razumemo, da ne bo šolnin ne za prvo in ne za drugo bolonjsko stopnjo. Zapis »šolnin v rednem študiju na visokošolski ravni ne potrebujemo« zveni bolj kot ugotovitev in je malo sporeo, kot da dopušča tudi možnost uvedbe le teh. Vsekakor pa nas skrbi zapis o »uvedbi mehanizmov bonusov in malusov za redno in izredno šolanje, da bi študentje svoje študijske obveznosti lahko opravljali v skladu s predpisanimi roki«, saj ni razvidno, za kakšen koncept bonusov in malusov bi lahko šlo. Ob tem poudarjamo, da za ŠOS niso sprejemljive nobene vrste šolnin ne vavčarjev in ne odloženih šolnin, saj menimo, da pomanjkljiva sistemska ureditev šolstva ne more biti izgovor za vpeljavo šolnin, vavčerjev in podobnih ukrepov. Še posebej so takšni ukrepi neprimerni ob vprašljivi kakovosti študijskih programov. Pri obravnavi trajanja dolžine študija je treba imeti socialni občutek in razumevanje vseh možnih zapletov med študijem ter odpraviti vse sistemske pomanjkljivosti študija – na nacionalni ravni in na visokošolskih ustanovah.
Pomanjkljiva sistemska ureditev šolstva ne more biti izgovor za vpeljavo šolnin. V ŠOS se zavedamo problema podaljševanja statusa študenta z vpisi na višje šole, saj smo bili v začetku jeseni priča velikemu povpraševanju po prostih vpisnih mestih na višjih šolah po Sloveniji. Zato predlagamo enotno evidenco vpisnih mest, ki bi tovrstne manipulacije, preprečila.

Sistem financiranja naj bo urejen tako da bo omogočal stabilnost delovanja visokega šolstva, pri čemer naj bo del vezan na število študentov in diplomantov, del sredstev pa naj se nameni za vzpodbujanje pravilne implementacije bolonjske reforme, vzpostavitev notranjih sistemov zagotavljanja kakovosti, vzpodbujanje reforme upravljanja visokošolskih ustanov in razvoj kakovostnih študijskih programov.

Ker se je namen in princip integralnega financiranja visokega šolstva izkazal za dobrega, bi bilo bolj delati na nadgradnji sistema v smeri pospeševanja kakovosti in dobrega upravljanja visokošolskih ustanov ter povečevanju transparentnosti sistema, ne pa zmanjševanju transparentnosti sistema financiranja. Menimo, da bi uvajanje pogodbenega financiranja zmanjšalo transparentnost sistema in omogočilo neenako obravnavo in razdeljevanje denarja visokošolskim ustanovam, ne glede na vnaprej znane kriterije, temveč glede na povezave s trenutno politično opcijo. To pa je ravno smer, kateri bi se tako visokošolske ustanove kot politične stranke, morale izogibati. Zato ŠOS poleg povečanja sredstev za visoko šolstvo predlaga nadgradnjo sedanjega sistema javnega financiranja visokega šolstva in zapis osnov za sistem financiranja v Zakon o visokem šolstvu. Financiranje zasebnih visokošolskih ustanov preko koncesij naj bo urejeno pregledno in le v skladu s kriteriji, ki jih je treba zapisati v  nacionalni program visokega šolstva.

ŠOS meni, da je povečevanje vlaganj v znanost in tehnološki razvoj za najmanj 0,1 do 0,3 odstotne točke BDP letno smiselno in potrebno za razvoj Slovenije. Navedba v koalicijski pogodbi (»1 % BDP javnih sredstev in 3 % BDP skupnih javno-zasebnih sredstev za namene znanosti in tehnološkega razvoja«) dopušča različna tolmačenja glede tega, kolikšen bo dvig javnih sredstev v obljubljenem povišanju za 01, do 0,3 odstotne točke BDP letno. Pojavlja pa se tudi vprašanje kaj pomenijo 3 % javno-zasebnih sredstev. Pri tem pa ŠOS izpostavlja, da je potrebno povečati tudi sredstva za visoko šolstvo in urediti sistem integralnega financiranja visokega šolstva na način, ki bo omogočal stabilnost njegovega delovanja ter vzpodbujal uvedbo kakovostnega študija in racionalno porabo sredstev na visokošolskih ustanovah.

Visoko šolstvo ima velik družbeni pomen, zato študenti pričakujemo, da bomo vabljeni k partnerskemu sodelovanju pri spreminjanju visoko šolske zakonodaje. Želimo sodelovati že pri pripravi izhodišč in ne šele pri pregledovanju že napisanega predloga, kjer ni večjih možnosti za spremembe. Zaradi necelovitega pristopa k visokemu šolstvu v preteklosti in številnih škodljivih sprememb zakonodaje bo potrebno urediti aktualne probleme s spreminjanjem Zakona o visokem šolstvu. Menimo da je bistvenega pomena, da se spremembe vpeljuje na podlagi poglobljenih analiz, z jasno definiranimi cilji in z iskanjem konsenza med vsemi visokošolskimi partnerji.