Danes že vsa Evropa, z izjemo Slovenije in Malte, sodeluje pri oblikovanju temeljnih konceptov, strategij in razvojnih politik spremljanja in zagotavljanja kakovosti v študijskem procesu. Koncept mednarodne institucionalne metode spremljanja in zagotavljanja kakovostnega študija je odraz tega sodelovanja.

Slovenija na tem podro�?ju mo�?no zaostaja za primerljivimi državami. Institucionalna oblika spremljanja in zagotavljanja kakovosti v obliki neodvisne agencije je najbolj primerna rešitev. Agencija bi bila kot neodvisen organ od regulatorja in visokošolskih institucij edina sposobna zagotavljati objektivne, transparentne in mednarodno primerljive ocene kakovosti. Le (agencija) kot neodvisna institucija namre�? lahko zagotovi strokovno in odgovorno delo. Vedno ve�?je število študentov, študijskih smeri, spremembe zahtev študentov, opredelitev ciljev in njihovega uresni�?evanja, razvijanje kakovosti in odgovornosti dela so razlogi, ki jih samoevalvacijske komisije na fakultetah niso sposobne zagotoviti. Akreditacija študijskih programov mora zagotoviti stalno spremljanje in zagotavljanje kakovosti. Agencija bi združevala nalogo spremljanja in zagotavljanja kakovosti visokošolskega procesa in akreditacije študijskih programov.

Današnji sistem spremljanja in zagotavljanja kakovosti slovenskega visokošolskega procesa ni primerljiv z evropskimi. Celotna kakovost visokošolskega procesa temelji na štirih glavnih stebrih: samoevalvacija, zunanja evalvacija, akreditacija in izboljšave glede na ugotovljeno stanje. Od vseh štirih glavnih stebrov zagotavljanja in nadziranja kakovosti je Slovenija z drugimi evropskimi državami primerljiva le  pri samoevalvacijskih postopkih. V Sloveniji delo akreditiranja oziroma odobravanja študijskih programov in spremljanje kvalitete študijskega procesa opravljata dva visokošolska organa. Svet za visoko šolstvo Republike Slovenije (SVŠ) je bil ustanovljen že leta 1994 in je vladni organ, ki izvaja le akreditacijo glede na sprejete normative in standarde, ne izvaja pa tudi spremljanja in zagotavljanja kakovosti visokošolskega procesa. To delo od leta 1996 opravlja Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva, ki je bila ustanovljena na pobudo slovenske rektorske konference. V grobem lahko zaklju�?imo, da imamo na eni strani vladni  organ za akreditiranje študijskih programov, na drugi strani pa univerzitetni organ slovenskih univerz za kakovost. V Sloveniji imamo dva organa, ki ne zadostujeta merilom evropskega visokošolskega prostora, zato na tem podro�?ju nismo primerljivi z Evropo.

Lahko ugotovimo, da slovensko visoko šolstvo še vedno obravnava bolonjski proces kot enodnevni trend evropskih visokošolskih institucij. Vedeti pa moramo, da se je Bologna že zgodila in v Sloveniji mo�?no zaostajamo za cilji bolonjskega procesa. Celo na podro�?ju pove�?anja mobilnosti študentov in vpeljave ECTS sistema se je zalomilo. Nejasna vladna politika do visokega šolstva in neizdelana strategija visokošolskega razvoja v RS s strani Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru sta  izkazali pri vpeljavi ECTS sistema in ovrednotenju študijskih programov.  Visokošolski zavodi so s kreditnim sistemom študija za�?eli že leta 1998, najprej za podiplomske študijske programe. Pozneje se je kreditni sistem za�?el uvajati tudi na dodiplomski ravni. Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru sta ocenili, glede na zgled ECTS, vsaka svoje študijske programe, vendar je zaradi slabe koordinacije med univerzami prišlo do razlikovanja med posameznimi visokošolskimi zavodi. Šele v letošnjem aprilu je Svet za visoko šolstvo RS ugotovil napa�?no vodeno politiko kreditnega sistema v slovenskem visokem šolstvu in odlo�?il, da je potrebno pripraviti nacionalno metodologijo kreditnega sistema.

Na podro�?ju uvajanja kreditnega sistema študija, ki omogo�?a ve�?jo mobilnost študentov znotraj posameznih visokošolskih zavodov in med samimi zavodi, smo v preteklih letih opazili vsaj po�?asno izpolnjevanje enega od ciljev bolonjskega procesa, zato lahko trdimo, da je podro�?je zagotavljanja in nadzorovanja kakovosti visokošolskega procesa zaostalo za smernicami razvoja evropskega visokošolskega procesa.  Že sam sistem akreditiranja in ocenjevanja je neprimerljiv z evropskimi državami. Tako imamo v Evropi le en organ oziroma telo, ki se ukvarja s to problematiko, medtem ko imamo v Sloveniji dva organa slovenskega visokega šolstva, ki skrbita za priznavanje študijskih programov in ocenjevanja kakovosti oziroma kvalitete študija preko samoevalvacijskih poro�?il. To sta Svet za visoko šolstvo RS, ki je vladni organ, ki akreditira študijske programe in Nacionalna komisija za kvaliteto visokega šolstva, ki skrbi za spremljanje kakovosti visokega šolstva.

Svet za visoko šolstvo RS je bil ustanovljen  leta 1994 in je prvo tako oblikovano akreditacijsko telo.  Ustanovljen je bil na podlagi temeljito prenovljenega Zakona o visokem šolstvu – Zvis ob koncu leta 1993 .  Glavni poudarki zakona so bili podelitev ve�?je avtonomije univerz in drugih visokošolskih zavodov, možnost za ustanavljanje javnih in zasebnih visokošolskih zavodov, odgovornost dela visokošolskih zavodov, povezanost pedagoškega in raziskovalnega dela in vpisni pogoji na visokošolske zavode.  Ta zakon naj bi omogo�?al predvsem ve�?anje števila študentov (redni in izredni študij), prenovo podiplomskega študija, sistem zagotavljanja kakovosti in vzpostavitev evropsko primerljivega visokošolskega sistema. Tem na�?elom je sledilo tudi delo Sveta za visoko šolstvo RS, ki je moral najprej oblikovati primerna merila za ocenjevanje študijskih programov in visokošolskih zavodov ( študijski in raziskovalni ter strokovni standardi).  Svet za visoko šolstvo je do danes ostal le akreditacijsko telo, ki je decembra leta 2002 sprejel strožja merila ocenjevanja študijskih programov. Glede na vzporedno potekajo�? bolonjski  proces se je Svet za visoko šolstvo RS odzval le s prej omenjenimi novimi merili in pogojem, da naj študijski programi izpolnjujejo zahteve vstopanja v evropski visokošolski prostor. 

Svet za visoko šolstvo RS ni organ, ki vrši nadzor in spremlja kakovost slovenskega visokošolskega procesa, kljub temu, da je pred kratkim sprejel sklep o potrebnih ponovnih preverbi izpolnjevanja  standardov in meril študijskih programov najmanj vsakih sedem let. Svet za visoko šolstvo v vnovi�?no potrjevanje študijskih programov ni vklju�?il niti tujih izvedencev, ki bi opravili zunanjo evalvacijo.

Na pobudo rektorske konference leta 1996 se je ustanovila Nacionalna komisija za zagotavljanje kakovosti, in je za razliko od Sveta za visoko šolstvo univerzitetni organ. Nacionalna komisija za kakovost visokega šolstva je bila ustanovljena z namenom informirati vse udeležence visokošolskega procesa o pomembnosti in zagotavljanju kakovosti v študijskem procesu, razvijati kulturo kakovosti, oblikovati merila za merjenje kakovosti in slediti evropskim smernicam razvoja. Če natan�?neje povzamemo delovno podro�?je komisije kot je dolo�?eno v petem �?lenu Poslovnika dela Nacionalne komisije za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva: » Komisija odlo�?a o zadevah s podro�?ja ocenjevanja kvalitete visokošolske dejavnosti na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, ki jih dolo�?a zakonodaja tega podro�?ja. Komisija oblikuje merila in metodologijo za spremljanje kvalitete visokošolske dejavnosti.« Bolj podrobna pooblastila Nacionalne komisije za zagotavljanje kakovosti so opisana v  80. �?lenu Zvis-a.

V zadnjih dveh letih je bila komisija aktivna zgolj na informiranju in osveš�?anju svojih �?lanov in visokošolskih zavodov o pomembnosti kakovosti visokošolskega študija. Komisija ni pripravila svojega predloga evropsko usklajenega sistema zagotavljanja kakovosti. Kot odgovor na ne-delo komisije pri pripravi potrebnih institucionalnih in zakonodajnih sprememb na podro�?ju zagotavljanja kakovosti je komisija v Poro�?ilu o delu Nacionalne komisije za kvaliteto visokega šolstva v letu 2002 zapisala: » To je resno strokovno in organizacijsko delo, ki presega voluntarizem �?lanov NKKVŠ in SVŠ.«  Komisija je imela od leta 2000 do danes v povpre�?ju štiri sestanke letno.

NKKVŠ tudi v teko�?em koledarskem letu ni naredila ve�?jega koraka v smeri vzpostavitve kredibilnega in evropsko primerljivega sistema zagotavljanja kakovosti visokega šolstva. Na podlagi plana dela NKKVŠ za leto 2003 si je zadala naslednje pomembnejše cilje :
- Spremljanje ciljnega raziskovalnega projekta »Zagotavljanje kakovosti v slovenskem visokem šolstvu v kontekstu mednarodne primerljivosti«.
- Usposabljanje �?lanov NKKVŠ in vodstev univerz, njunih �?lanic in samostojnih visokošolskih zavodov.
- Spremljanje sprememb Zakona o visokem šolstvu v smislu prenove in natan�?nejše opredelitve poslanstva ter pristojnosti NKKVŠ.
- Informiranje Sveta za visoko šolstvo RS.
- Spodbujanje in spremljanje raziskovalnih projektov o evalvaciji s podro�?ja visokega šolstva.
- Spodbuditev komisij Senatov univerz in njunih �?lanic ter samostojnih visokošolskih zavodov, da v svoje na�?rte delovanja vklju�?ijo tudi aktivnosti povezane z dvigovanjem kakovosti ter sprejetja le-teh na omenjenih senatih.

NKKVŠ je kot odgovor na trenutno stanje spremljanja in zagotavljanja kakovosti v slovenskem visokem šolstvu na 9. seji ( dne, 31. 01. 2003) sprejela sklep številka   4.:« NKKVŠ podpira predlog oblikovanja Nacionalne agencije za spremljanje  kvalitete v visokem šolstvu.« Komisija je v poro�?ilu za leto 2002 zapisala tudi zahtevo, da naj neodvisna nacionalna agencija izpolnjuje zahteve ENQA ( European Network for Quality Assurance) in postane njena polnopravna �?lanica, ki bo evalvacijo vršila skladno z metodologijo, uveljavljeno v ve�?ini držav EU. Na žalost pa NKKVŠ ni ponudila svojega celotnega predloga neodvisne nacionalne agencije in je vse ostalo le pri deklarativnih izjavah in proklamacijah.

Institucionalno in zakonodajno slabo urejeno podro�?je zagotavljanja kakovosti v slovenskem visokem šolstvu ter neaktivna vloga pristojnega ministrstva je od visokošolskih zavodov terjala, da so za�?eli sami spremljati kakovost študijskega procesa. Oblikovati se je za�?el prvi steber zagotavljanja kakovosti – samoevalvacija. Samoevalvacija visokošolskih institucij se je v slovenskem visokem šolstvu uveljavila kot odgovor na izzive sprememb v okolju (hiter porast števila študentov, veliko število študijskih programov). Že kmalu po sprejetju Zakona o visokem šolstvu (1993) so visokošolski zavodi za�?eli postopoma razvijati razli�?ne oblike samoevalvacije. S pomo�?jo programov PHARE »Quality Assurance in Higher Education« in »The European Dimension of Institutional Quality Management« in vseh udeležencev visokošolskega procesa se je oblikovala mreža komisij po visokošolskih zavodih, ki opravljajo samoevalvacijo.

Na podlagi navodil in priporo�?il projekta PHARE so visokošolski zavodi dobili navodila za programsko in institucionalno samoevalvacijo. V letih 2000 in 2001  so visokošolski zavodi pripravili samoevalvacijaka poro�?ila, ki so jih pripravili na podalgi prevedenih navodil. Vendar so se visokošolski zavodi navodil držali le okvirno, ne pa v celoti . To je še posebej razvidno iz dejstva, da je institucionalna samoevalvacija opravljena le na nekaterih visokošolskih zavodih, saj ve�?ina visokošolskih zavodov ni izpolnjevala zahtev po institucionalni samoevalvaciji, ali pa so izbrali srednjo pot. Slovenski visokošolski zavodi, NKKVŠ in MŠZŠ niso popolnoma sledili PHARE navodilom. V Sloveniji smo tako opravili le najlažji del programske in institucionalne samoevalvacije, nismo pa opravili zunanje evalvacije, kar je zahteval PHARE projekt.

Neizpolnjevanje PHARE zahtev in vztrajanje na sedanjem nezdružljivem sistemu zagotavljanja in spremljanja kakovosti visokošolskega procesa se odraža tudi v stanju visokega šolstva in zavesti o pomembnosti kulture kakovosti med izvajalci visokošolskega študija.  Fakultete Univerze v Ljubljani so uresni�?ile le �?etrtino  vseh zahtevanih sprememb in pobud za ve�?jo kakovost visokošolskega procesa glede na leto 2001 in 2002.  Opravljena raziskava Zadovoljstvo s kakovostjo študija na Univerzi v Ljubljani  odraža, da je le 39.2% študentov zadovoljnih s predmetnikom svojega študija, še manj je zadovoljnih z izbirnimi predmeti in vsebinsko raznolikostjo svoje študijske smeri, 67% študentov pa meni, da so predavanja zasnovana preve�? teoreti�?no.  Slaba kakovost študijskega procesa je opazna tudi v prehodnosti iz prvega v drugi letnik študija (na nekaterih študijskih programih izrednega študija je prehodnost samo 20%).

Agencija mora biti kot najbolj primerna oblika spremljanja in zagotavljanja kakovosti v visokošolskem procesu zakonsko opredeljena v Zakonu o visokem šolstvu. Transparentnost podro�?ij dela in pooblastil mora biti jasno zapisana. Pri samem delu agencije naj sodelujejo vse zainteresirane skupine. Študentje kot uporabniki izobraževalnega sistema morajo biti vedno vklju�?eni v proces ocenjevanja kakovosti in akreditacije. Status in število posameznih �?lanov organov agencije mora biti opredeljen v zakonu.

Slovenski diplomanti bodo le preko mednarodno akreditirane doma�?e agencije za kakovost deležni enakega obravnavanja in priznavanja študijskih dosežkov na evropskem trgu. Vsaka druga oblika vzajemnega priznavanja diplom je napa�?na.

Agencija naj se financira iz prora�?unskih sredstev glede na sistemizirana delovna mesta in obseg dela. Agencija mora biti podvržena nadzoru in oceni mednarodnih združenj podobnih agencij.  

Cilj bolonjskega procesa za vzpostavitev enotnega evropskega visokošolskega prostora do leta 2010 je za Slovenijo težko dosegljiv. Še težje uresni�?ljive so izjave pristojnega ministrstva, da bo do leta 2005 nadomestilo zamujeno v slovenskem visokošolskem prostoru. Diplomanti in študenti slovenskih visokošolskih zavodov se bodo prihodnje  leto znašli na evropskem trgu, kjer njihova diploma ne bo priznana. Razvoj evropskega zagotavljanja kakovosti v visokošolskem prostoru gre v smeri medsebojnega priznavanja neodvisnih agencij za akreditiranje, samih akreditacij in študijskih programov. Z dosedanjim delom tvegamo, da bo Slovenija v prihodnjem študijskem letu izklju�?ena iz evropskega univerzitetnega prostora.

Namen tega elaborata je za�?eti poglobljeno razpravo o nadaljnjem razvoju akreditacije in evalvacije študijskih programov v Sloveniji in spodbuditi proces osnovanja neodvisne agencije (glej akcijski na�?rt) za zagotavljanje kakovosti. Potrebno se je zavedati, da je �?lanstvo v mednarodnih združenjih agencij za akreditacije in spremljanje kakovosti vezano z dvoletnim prehodnim obdobjem. V tem obdobju bomo neprimerljivi z Evropo. Le polnopravno �?lanstvo nam bo omogo�?ilo takšno obliko akreditacije in evalvacije študijskih programov, ki ga bodo lahko vzajemno priznanale tudi ostale agencije.

>>> celoten elaborat v .pdf obliki - 320 kB