(Ljubljana, 19. maj 2008)
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) se zavzema za stabilno javno financiranje visokega šolstva, ki bi študentom omogočilo kvaliteten in dostopen visokošolski študij ter nadaljnji razvoj slovenskega visokošolskega prostora. Pri financiranju je potrebno upoštevati širok spekter dolgoročnih strateških usmeritev in mehanizme financiranja izbrati tako, da bodo učinkovali kot spodbuda za reformo in razvoj visokega šolstva na prioritetnih  področjih: reforma strukture študija, upravljanje univerz, dostopnost študija in sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva.

Slovensko visoko šolstvo je v preteklih petnajstih letih prešlo v množično visoko šolstvo. Izjemnemu povečanju števila študentov pa ni sledilo povečanje finančnih sredstev za visoko šolstvo. V vsem tem obdobju se je delež sredstev za materialne stroške, potrebno računalniško opremo, znanstveno publicistiko izjemno zmanjšal, medtem ko se je število študentov v učnih in laboratorijskih skupinah povečalo. Rastoči stroški dela brez vzporednega povečanja sredstev za celotno visoko šolstvo so privedli celoten visokošolski prostor v finančno podhranjen status.

Prav zaradi neustreznega financiranja so v preteklosti nekatere fakultete ubrale stranske poti do pridobivanja finančnih sredstev in svoj vir poiskale kar v študentih. ŠOS zavrača vsakršno prelaganje bremen višanja stroškov študija na študente: v obliki povišanih vpisnih stroškov oz. prispevkov za študij, večanju deleža izrednih študentov ali kakršnikoli drugi obliki prikritih šolnin. Pomembno je, da lahko do znanja dostopa vsak posameznik, ne da bi ga pri tem oviralo socialno ali ekonomsko okolje. ŠOS meni, da lahko predvsem visoko izobraženi posamezniki pripomorejo k uresničevanju družbe znanja in stalnega napredka.

Študenti se zavedajo, da kakovostna izvedba prenovljenih študijskih programov in primerna nagrada vseh vključenih, zahtevata dodatno financiranje, ki bo vsem vključenim v izobraževalni proces omogočilo optimalne pogoje dela, študentom pa najprimernejše poti za pridobivanje želenih kompetenc. Tako je potrebno prepoznati tudi zahteve zaposlenih v visokem šolstvu kot legitimne in dobrodošle. Istočasno pa je potrebno dati pomen akademskemu poklicu kot pomembnemu družbenemu dejavniku, ki s svojim delovanjem soustvarja družno znanja.

Razumljive so zahteve akademskega osebja po materialno višje vrednotenem delu, saj si tudi študentje ne želijo študija slabe kakovosti in študijskih programov, ki ne dajejo potrebnega znanja. Financiranje visokošolskih ustanov mora biti pozitivno naravnano do evropsko usklajene reforme strukture študija. Le upoštevanje celotnega spektra visokega šolstva ter ob tem ustrezen model upravljanja visokošolskih ustanov pa nam, ob nenehnem izboljševanju kakovosti, omogočajo vzpostavitev mednarodno primerljivega visokošolskega prostora. Z razporejanjem sredstev je potrebno spodbujati mehanizme za sproten nadzor implementacije reforme in ECTS sistema, zapisa učnih dosežkov in povezovanja teh z nadaljnjo razvojno potjo diplomanta. Ob tem pa vnovič poudarjamo nujnost vzpostavitve ustreznega sistema zunanjega zagotavljanja kakovosti ter partnersko vlogo vseh deležnikov v visokošolskem procesu.
ŠOS se zavzema za sistem financiranja visokega šolstva, ki bi z mehanizmi financiranja vzpodbujal reformo strukture študija, uporabo sodobnih metod poučevanja in učenja, pravilno implementacijo bolonjskega procesa, dostopnost študija in sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva. Vzpodbujati bi bilo potrebno boljšo izrabo sredstev in transparentno, odgovorno upravljanje visokošolskih ustanov.

Za dosego navedenih ciljev pa je potrebno povečati javna sredstva za visoko šolstvo. Pomembno je, da do znanja lahko pride vsak posameznik, ne da bi ga ob tem oviralo socialno-ekonomsko ozadje ali druge družbene okoliščine. Presežke gospodarske rasti je prav tako smiselno usmeriti v visoko šolstvo, saj se s tem investira v nadaljnji razvoj, zagotavlja povratek sredstev v ustvarjanje novega znanja ter omogoča širšemu delu prebivalstva možnost za soustvarjanje znanja in napredka. Le visoko izobraženi posamezniki tvorijo družbo znanja, ki je pripravljena na napredek znanosti, inovacije, odgovoren razvoj tehnologije in občutljivost za širša družbena vprašanja.