(Ljubljana, 15. december 2011)
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je v preteklosti večkrat opozoril na negotovost doktorskih kandidatov povezano s sofinanciranjem doktorskega študija. Pred dvema letoma  je razpis zamujal za več mesecev od ustaljenega roka, prav tako pa se je vanj prvič (in brez soglasja študentov) vrinila tudi dikcija o vračanju sofinanciranih šolnin. Razpis je bil po več pozivih ŠOS nato vendarle tudi objavljen.

V lanskem študijskem letu je negotovost le še naraščala. Napeto stanje je nato presekala obljuba o »inovativni shemi« sofinanciranja doktorskega študija, ki pa je tudi v strokovni javnosti sprožila veliko kritik, na številne pomanjkljivosti sheme pa je opozarjal tudi ŠOS (razvidno iz izjav, dostopnih na spletni strani ŠOS). ŠOS je ob razpisu opozarjal tudi na časovnico postopka, saj namreč študenti po več kot polovici študijskega leta še vedno niso vedeli, ali bo njihov študij sofinanciran ali bodo morali (precej zajetno) šolnino in druge, s študijem povezane stroške v celoti kriti sami. Prav tako so postopek administrativno (pre)počasi peljale univerze in tako po več mesecev zamujale z odgovori študentom, kako so rešili njihove vloge, na kar smo opozorili tudi MVZT.

ŠOS je ob inovativni shemi opozoril tudi na izplačevanje sofinanciranja "za nazaj",  in sicer z besedami: "Problematičen je tudi vidik, da se sredstva izplačujejo »za nazaj«, ob predložitvi vseh računov, vključno s šolnino. To pomeni, da se ob vpisu kandidati, ki se vpisujejo na 3. bolonjsko stopnjo, znajdejo v negotovem finančnem položaju, saj morajo stroške vnaprej v celoti pokriti sami."

Reguliranje masifikacije študija na 3. bolonjski stopnji, z naknadnim zaostrovanjem kriterijev in višanjem šolnin, ni pot v pravo smer. Vsi želimo kakovostne doktorske kandidate, vendar je za to potrebna omejitev razpisanih mest že v prvi fazi in določitev kriterijev tako, da bodo skozi vpisno »sito« prišli res najboljši. Tem pa naj se nato študij financira.

Dostopnost in kakovost študija na vseh treh stopnjah bolonjskih programov, so gotova naložba v prihodnost, ne le študenta, temveč cele države. Dvig števila študirajoče mladine naj se na nacionalni ravni rešuje z ustrezno štipendijsko in zaposlovalno politiko, ne z grožnjo šolnin ali zmanjšanim sofinanciranjem.