Mnenje ŠOS je, da je nujno vključiti strokovno in širšo javnost že v postopek oblikovanja konceptov za posamezna izhodišča nove zakonodaje. Najboljši način je izvajanje delovnih posvetov o ključnih temah, kjer bi sodelovali visokošolski in raziskovalni partnerji, tuji in domači strokovnjaki ter zainteresirana javnost. Reforme v svoji optimalni različici slonijo na treh stebrih, in sicer strokovnosti, širšemu razvojnemu konsenzu ter širokemu javno-političnimu mreženju. Odsotnost teh treh razvojnih temeljev reform na primeru visokošolskega prostora povzroča kratkoročno, na neustrezno zastavljenih kazalcih, postavljeno ter posledično javno-politično nelegitimno strategijo razvoja. Večkratne spremembe visokošolske zakonodaje v kratkem obdobju, temelječe zgolj na prisilni nujnosti sprememb in ob odsotnosti stabilnega partnerskega okvirja, prinesejo slabe učinke ter obenem onemogočajo izvajanje nameravanih sprememb.
Omogočanje pravega dialoga in iskanje konsenza zahteva veliko truda, veliko odgovornosti od ministrstva in od partnerjev, vendar je področje visokega šolstva tega vredno, saj je škodo, ki jo povzročijo nepremišljene spremembe, nemogoče popraviti; nosijo jo generacije študentov, visokošolska skupnost, gospodarstvo in družba v celoti.
 
Pomembno je tudi izpostaviti, da ŠOS ne nasprotuje odpiranju visokošolskega prostora, niti ustanavljanju zasebnih visokošolskih institucij, vendar pa se morajo pred tem oblikovati ustrezna zakonska varovala. Neregulirana privatizacija omogoča vdor profitno naravnanega zasebnega interesa pri uresničevanje javnega interesa. Nujno je vzpostaviti sistem varovalk na zakonski ravni, kajti le tako lahko zagotovimo transparentnost sistema in izpeljavo družbene odgovornosti vseh visokošolskih akterjev. Prav tako je potrebno študentom zagotoviti enake pravice na zasebnih in javnih visokošolskih institucijah. Tudi pravico do dokončanja študija, zato bi bilo potrebno ob akreditaciji novega študijskega programa dokazati, da ima institucija pogoje za delovanje skozi daljše časovno obdobje.

Država ima, kot primarna nosilka javnega interesa, odgovornost, da regulira privatizacijo tako, da zagotovi uresničevanje javnega interesa in vzpostaviti prostor za sodelovanje in usklajevanje vseh visokošolskih partnerjev z namenom razvoja visokega šolstva.