O tem, katere pripombe so bile upoštevane, nismo bili obveščeni. Spremenjena resolucija se je znašla jeseni kot gradivo za sejo Sveta za visoko šolstvo RS in takrat smo ugotovili, da sta bili upoštevani le dve naši pripombi. Resolucija v takšni obliki bi močno omejila dostopnost do študija in možnosti za dokončanje, predvsem pa bi drastično znižala število diplomantov, kar je tudi v nasprotju s samimi cilji resolucije. ŠOS je jeseni vztrajno zahteval usklajevanje resolucije, do katerega je le prišlo v okviru druge delovne skupine Sveta Vlade RS za študentska vprašanja. Celotno besedilo resolucije smo obravnavali na le treh sestankih in večino energije smo posvetili usklajevanju najbolj perečih točk. Z ministrstvom smo se uspeli uskladiti, da se iz resolucije izloči uvajanje šolnin in vavčarjev, dogovorili smo se tudi za zapis, ki omogoča financiranje dodatnih let študija. Od 15 strani pripomb je bilo le nekaj pripomb sprejetih v celoti, več deloma. Več kot pol pripomb ŠOS ni bilo upoštevanih in tako podatek Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo o predlogu Resolucije NPVŠ v Presoji učinkov in uskljenosti vladnega gradiva, kjer trdijo, da so bile vse pripombe civilne družbe v celoti upoštevane, ni resničen.

Pri usklajevanju resolucije smo pogrešali širšo javno razpravo, kjer bi vsi visokošolski partnerji izpostavili svoja mnenja, pomisleke in predloge k resoluciji. Tudi pripomb od drugih visokošolskih partnerjev od ministrstva, kljub vztrajnim zahtevam, nismo nikoli dobili.

Ministrstvo med drugim trdi, da je bila resolucija ves čas dostopna na spletnih straneh, vendar se je besedilo spreminjalo čez poletje in tako resolucija jeseni, niti do konca leta 2006 ni bila dosegljiva na spletu. Pri usklajevanju resolucije Ministrstvo ni vzpostavilo prostora, kjer bi lahko visokošolski partnerji skupaj izrazili svoje poglede na razvoj visokega šolstva, hkrati pa Ministrstvo za oblikovanje resolucije ni pripravilo celostnih poglobljenih strokovnih analiz, dolgoročnih projekcij in strategij, ki so nujne za ureditev tega področja. Prav tako v resoluciji ni nobenih načrtov za oblikovanje visokega šolstva na osnovi strokovnih poglobljenih analiz podatkov, prko katerih bi lahko sploh prišli do dolgoročnih projekcij in strategij.
Pri usklajevanju resolucije smo na ŠOS že lani vedeli, da bomo za tiste točke, kjer z ministrstvom nismo našli skupnega jezika, morali vlagati amandmaje, ko bo resolucija prišla v parlamentarno proceduro. Temu se nismo nikoli odrekli. Resolucijo smo tako z Ministrstvom za viosko šolstvo, znanost in tehnologijo uskladili le v nekaj točkah.

Osnutek predloga zakona je opozoril na to, da je resolucijo potrebno obravnavati bolj poglobljeno in tako tudi urejati aktualne probleme visokega šolstva, ki se jih resolucija ne dotika. Spoznali smo, da so tudi drugi partnerji resolucijo usklajevali le parcialno ali pa sploh ne. Tak način je slab, saj ne omogoča iskanja, kaj šele doseganja konsenza. Tudi popravljanje z amandmaji na način parlamentarne večine je necelovito in veliko slabše, kot partnersko uskaljevanje resolucije s širše sprejetim konsenzom. Zato smo konsistentno z novimi dejstvi in odgovornostjo do študentov in visokega šolstva zahtevali, da se resolucija v resnici uskladi, saj lahko le na tak način začrtamo prihodnost in vse strateške cilje slovenskega visokošolskega prostora.
 
Iz predloga resolucije je razvidno, da so cilji podrejeni gospodarskim interesom, zelo malo se naslavlja probleme v visokem šolstvu in tudi vpeljava bolonjskih programov je vključena le po nujnosti. Resolucija tako sploh ne začrtuje pravilnega uresničevanja bolonjske reforme. Osrednji proces v visokem šolstvu, bolonjski proces, igra stransko vlogo v resoluciji, prav tako partnerstvo, sooblikovanje in socialna dimenzija visokega šolstva, ki je prioriteta v evropskem visokošolskem prostoru, kar je letos potrdil tudi naš minister s podpisom Londonskega komunikeja.