(Ljubljana, 15. februar 2011) Študentska organizacija Slovenije je že pred leti predlagala vzpostavitev enotne evidence vpisa, ki jo predvideva sistem eVŠ, s tem, da ŠOS poudarja, da bi morala obstajati skupna evidenca za celotno terciarno izobraževanje, torej tudi višje strokovne šole (ki sicer spadajo pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport, ureja pa jih ločena zakonodaja). ŠOS je že leta 2010 na različnih nivojih izpostavil nujnost vzpostavitve elektronske evidence vpisov, med drugim tudi kot sistema, ki bo omogočal preglednejše in kakovostnejše slovensko visoko šolstvo.

Ko govorimo o fiktivnih vpisih, moramo ločiti vpise na fakultete od vpisov na višje strokovne šole. Poleg tega pa se študenti vpisujejo iz različnih razlogov. Nekateri zato, ker jim ni uspelo končati študija na prvem vpisanem programu in želijo imeti v vmesnem času, ko so tam brez statusa, status nekje drugje (tudi zaradi pravic, ki izhajajo iz tega), spet drugi pa so taki, ki so že diplomirali pa ne dobijo (ustrezne) zaposlitve, zato se odločijo podaljšati status študenta in tako tudi kaj zaslužiti preko študentskega dela. Če bi država imela ustrezno strategijo zaposlovanja mladih, bi se fiktivni vpisi odpravili postopoma sami od sebe.

Sedanja zakonodaja fiktivne vpise sicer omogoča, zato se tudi fakultete oz. bolje rečeno zavodi ne morejo odločiti za ne-vpis kandidata, v kolikor ta izpolnjuje vse pogoje. Napak je seveda to, da določeni zavodi tak vpis tudi spodbujajo, predvsem zaradi financiranja po študentu. Vsekakor bi bilo potrebno spremeniti zakonodajo, da vpisi v oba sistema na tak način ne bi bili več mogoči, za kar si prizadeva tudi ŠOS kot tudi to, da se vzpostavi skupna evidenca vpisanih v celotno terciarno izobraževanje, ki bi zlorabe tudi v veliki meri onemogočila. Že tak sistem bi tudi za državo pomenil precejšen prihranek sredstev, ki jih sedaj namenja za študij kot tudi socialne transferje fiktivno vpisanih.

Problem je v neurejenem sistemu terciarnega izobraževanja, ki omogoča status in posledično tudi študentsko delo. Drži, da nekdo, ki je fiktivno vpisan lahko študentsko delo opravlja v večji meri, saj nima študijskih obveznosti. Po analizah, ki jih je opravil ŠOS so ravno ti študenti skupina, ki prejema najvišje zaslužke iz študentskega dela, ki se mu tudi zaradi tega očita zlorabe. ŠOS znova poudarja, da bi to uredili z enotno evidenco vpisa in tako »ubili dve muhi na en mah«: razrešili bi anomalije v sistemu študentskega dela in prihranili sredstva, namenjena za te študente. Menimo pa, da se država zaveda, da bi ta ureditev večino teh študentov (in celo diplomantov) pahnila v brezposelnost, ki bi se povečala za več deset tisoč iskalcev zaposlitve. Tako si raje zatiska oči pred dejansko sliko brezposelnih izobraženih mladih in dopušča tak sistem, krivdo pa spet vali prav na študente, študentsko delo in pravice, ki jih želi ukiniti.

Največji problem pa je očitno ta, da država nima pretirane želje uredit sistema, saj v fiktivno vpisanih študentih prikriva neurejeno terciarno izobraževanje in obupen socialni položaj mladih, ki bi bili potem primorani pristat na Zavodu za zaposlovanje; to pa bi kvarilo statistiko brezposelnih v naši državi.