Področje visokošolske politike je zelo razvejano in kompleksno. Zaznamuje ga vrsta pod-področji, instrumentov in mehanizmov. Za reformne strategije je financiranje visokega šolstva temeljnega pomena, saj je eden od dveh neposrednih instrumentov za njegovo krmiljenje ter določanje razvojne poti univerz. Od mehanizmov financiranja je v dobršni meri odvisno, kako se bo razvijal sistem, kako se bodo oblikovale strukture upravljanja univerz, katere strateške prioritete bodo prišle do izraza, kakšen bo odnos do zasebnih ustanov, kakšne bodo regulacijske usmeritve ipd.

Financiranje visokega šolstva je javna odgovornost, zato morajo vsi mehanizmi in modeli financiranja omogočati preglednost. Pri vzpostavljanju sistema financiranja je družbena odgovornost osrednja vrednota.

ŠOS poudarja, da je pri oblikovanju nove uredbe za področje javnega financiranja visokega šolstva potrebno upoštevati širok spekter dolgoročnih strateških ciljev in mehanizme financiranja izbrati tako, da bodo učinkovali kot spodbuda za reformo in razvoj visokega šolstva. ŠOS pri tem izpostavlja, da so prioritetna reformna področja, ki jih je potrebno nasloviti z mehanizmi financiranja naslednja: reforma strukture študija, upravljanje univerz, dostopnost študija in sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva.

Povečanje javnih sredstev za visoko šolstvo
Visoko šolstvo je bolj kot kadarkoli doslej v središču javnega interesa. Gospodarstvo in družba znanja sta imperativ sodobnosti, zato je razvoj mreže kakovostnih visokošolskih in raziskovalnih ustanov ključnega pomena za napredek gospodarstva in celotne družbe. Pomembno je, da do znanja lahko pride vsak posameznik, ne da bi ga ob tem oviralo socialno ekonomsko ozadje ali druge družbene okoliščine. Predvsem visoko izobraženi posamezniki sestavljajo družbo znanja, ki je nosilka napredka znanosti, inovacij, odgovornega razvoja tehnologije in je občutljiva za širša družbena in okoljska vprašanja.

ŠOS meni, da je potrebno povečevati javna sredstva za visoko šolstvo. Namen javnega financiranja visokega šolstva je omogočiti kakovostno in dostopno javno visoko šolstvo. Ob celoviti in dolgoročni strategiji, bi moralo povečevanje sredstev uresničevati cilj učinkovite namenske porabe ter spodbujati zasebna vlaganja v visoko šolstvo. Presežke gospodarske rasti je smotrno usmeriti v visoko šolstvo, saj se s tem investira v nadaljnji razvoj, zagotavlja povratek sredstev v ustvarjanje novega znanja ter omogoča širšemu delu prebivalstva  soustvarjanje znanja in napredka.

Racionalna, učinkovita in pregledna poraba sredstev za visoko šolstvo
Vlada in drugi visokošolski partnerji morajo odgovorno sprejeti svojo družbeno vlogo pri vzpostavljanju sistema financiranja. Pri tem je potrebno zagotoviti celovito visokošolsko strategijo, v kateri bo onemogočeno vplivanje različnih političnih in parcialnih interesov.

Mehanizmi razdeljevanja sredstev morajo vsebovati kriterije, ki bodo visokošolske institucije spodbujali k boljši izrabi sredstev. Potrebno je razviti sistem po katerem bodo visokošolske ustanove spodbujane k procesu notranje integracije in združevanja potencialov in delovale na osnovi enotnih dolgoročnih strategij. Tako bi se izognile nepotrebnim stroškom. Enotne strategije razvoja posameznih visokošolskih institucij zahtevajo višjo stopnjo kadrovske, programske in organizacijske usklajenosti. Visokošolske ustanove morajo biti spodbujene k vzpostavljanju notranjih mehanizmov nadzora in dvigovanja učinkovitosti.

Visokošolske ustanove naj bodo spodbujene k reformi upravljavske strukture v smeri večje učinkovitosti in preglednosti delovanja. Oblikovanje skupnih upravljavskih strategij zahteva večje pristojnosti in drugačno organizacijo vodstev univerz. Potrebno je tako prožnejše delovanje, kot načrtovanje in izvajanje enotne strategije. V vodstvenih organih naj bodo zastopani vsi deležniki univerzitetne skupnosti, kjer je smiselno pa tudi zunanji zainteresirani partnerji. Vodilno upravljavsko osebje mora biti ustrezno usposobljeno in dobro poznavati visoko šolstvo in znanost. Visokošolske ustanove, ki ne vključujejo študentov v vodstveni strukturi in strukturi za notranje zagotavljanje kakovosti ne smejo pridobiti akreditacije oz. koncesije.

ŠOS zagovarja integralno financiranje visokošolskih ustanov na osnovi meril, ki upoštevajo število vpisanih študentov, razlike med disciplinami in uspešnost napredovanja študentov. Visokošolskim ustanovam naj se razporeja pretežni del letnih proračunskih sredstev za opravljanje študijske dejavnosti na podlagi formule integralnega financiranja. Za preprečevanje občutnih nihanj glede na predhodno obdobje se v formuli financiranja zagotovi stabilni del financiranja. Preostali del sredstev se med visokošolske ustanove razporeja na osnovi doseganja kakovosti in zastavljenih ciljev.

Spodbuda bolonjske reforme strukture študija in vzpostavitve sistema notranjega zagotavljanja kakovosti
Financiranje visokošolskih ustanov mora biti naravnano pozitivno do evropsko usklajene reforme strukture študija. ŠOS zagovarja nagrajevanje uspešnosti reforme z občutnim deležem javnih sredstev. Zgoraj omenjena formula integralnega financiranja naj bo torej dopolnjena s spodbudo za doseganje strateških ciljev, pretežno povezanih z bolonjsko reformo. Glavne kazalnike uspešnosti bolonjske reforme naj sprejme neodvisen in strokoven organ RS za zunanje zagotavljanje kakovosti visokega šolstva. Slednji naj bo tudi odgovoren za preverjanje uspešnosti.

Zastareli, dolgi in togi študijski cikli naj se na vseh študijskih področjih pretvorijo v celovite bolonjske stopnje. Izrazit poudarek je potreben pri spodbujanju oblikovanja celovitih programov prve stopnje, ki bodo diplomantom omogočili tako zaposljivost kot tudi podlago za nadaljevanje študija na istem ali drugem študijskem področju. Financiranje naj ne podpira enovitih (5+0) magisterijev, ki ogrožajo evropsko usklajeno reformo. Z razporejanjem sredstev je potrebno spodbujati vzpostavitev mehanizmov za sproten nadzor implementacije in korekcije ECTS sistema. Prav tako je pomemben nadzor nad ustreznostjo zapisa učnih dosežkov. Izbirnost, ki sega preko matične fakultete v kombinaciji s kariernim svetovanjem oz. svetovanjem pri izbiri študijske poti mora biti sestavni del kakovostnega izobraževanja. Zagotoviti je potrebno vzpostavitev ustrezno strukturiranega sistema notranjega zagotavljanja kakovosti. Strategija financiranja naj se v okviru visokošolske politike komplementarno navezuje s Strategijo zaposlovanja mladih v družbi znanja.

Finančno spodbujanje ustrezne reforme študijskih programov in uresničevanja ciljev bolonjske reforme je smiselno izvesti z vključitvijo zunanjega sistema zagotavljanja kakovosti. Žal v tem trenutku sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti v Sloveniji ne dosega ustrezne ravni. Ustrezni sistem zagotavljanja kakovosti in finančna spodbuda reformam se dopolnjujeta pri doseganju reformnih ciljev.

Spodbuda bolonjske reforme strukture študija in vzpostavitve sistema notranjega zagotavljanja kakovosti naj se izvršuje preko deleža proračunskih sredstev posebej namenjenega za kakovost in razvoj visokega šolstva. Tovrstna sredstva naj znotraj celotnih proračunskih sredstev za visoko šolstvo dosegajo vsaj petinski delež.

Univerzalen dostop in odličnost
Sistem financiranja naj podpira univerzalen dostop na prvo diplomsko stopnjo. V družbi znanja, je stopnja izobraženosti posameznika ključnega pomena, prav tako je ključno, da ima čim več ljudi kompetence in znanje iz visokošolske ravni. Univerzalni dostop je pogoj za doseganje odličnosti. Uspešnost posameznikov naj ne bo pogoj za vstop na študijske programe, med študijem pa naj bo spodbujena in pozitivno nagrajena. Kriteriji uspešnosti naj pridejo do izraza zlasti v višjih stopnjah visokošolskega izobraževanja. Strateško favoriziranje določenih študijskih področji ne sme preprečevati vpisa na smeri za katere se dijaki/študentje odločajo iz lastne želje. Odločitev o smeri študija je pravica posameznika, država pa mora v tem pogledu posameznike le najbolje informirati, saj se pri usmerjanju odvzema tako avtonomnost kot odgovornost posameznika. Strateške usmeritve prav tako ne smejo zapostavljati smeri, ki so manj tržno zanimive.

Druga diplomska stopnja naj bo brez šolnin. V javnem interesu je, da je nadaljevanje študija dostopno vsem, ki so uspešno zaključili prvo stopnjo izobraževanja, ali ki drugače izkazujejo pripravljenost za študij na magistrski stopnji. Znotraj istega študijskega področja ne sme biti nikakršnih dodatnih obveznosti za nadaljevanje študija na drugi diplomski stopnji, kar velja tudi za posebne nadarjenosti in psiho-fizične sposobnosti. Univerze v Sloveniji naj bodo spodbujene k mednarodnemu sodelovanju in izmenjavi študentov in učiteljev, saj je to temeljni pogoj za uspešno izobraževanje, zlasti na magistrski ravni. Javna sredstva naj finančno podprejo mobilnost študentov.

Doktorska raven je izjemnega pomena za napredek znanosti in prispevek k inovativnosti družbe in gospodarstva. Vlada naj z ustreznim financiranjem poskrbi, da doktorski študij še naprej ostaja v službi napredka znanosti in ne zgolj tržnega povpraševanja. Financiranje doktorskih programov mora upoštevati visoke kriterije odličnosti in mednarodno naravnanost raziskovalnih projektov ter naj se izdatneje financira v obliki štipendij.

Financiranje sistema zagotavljanja kakovosti kot dopolnilo sistema financiranja
Ob spremembi mehanizmov javnega financiranja študijske dejavnosti visokošolskih ustanov  je nujno vzpostaviti učinkovit, neodvisen in strokoven sistem zunanjega zagotavljanja kakovosti, ki bo spremljal in podpiral reforme visokošolskih institucij in preverjal uspešnost začrtanih strategij. Namensko in racionalno financiranje študijske dejavnosti je mogoče doseči le s hkratnim sistemom zunanjega zagotavljanja kakovosti. Javna veljavnost programov in ustanov ter koncesija za izvajanje javne službe naj se podeljujeta na osnovi predhodno ugotovljenega izpolnjevanja kriterijev kakovosti. Kakovost visokega šolstva ne sme biti prepuščena tržnim merilom.

Akreditacije morajo preprečiti množenje programov brez ustrezne strokovne, kadrovske, knjižnične in znanstvene podlage ter ustrezne učne in raziskovalne opreme. Med drugim je potrebno natančno spremljanje kakovosti programov prve in druge diplomske stopnje, zagotavljanje ustreznega zapisa učnih dosežkov, pravilnega vrednotenja po sistemu ECTS ter še posebej prisotnost in delovanje notranjega sistema zagotavljanja kakovosti. Pomembno je tudi zagotavljanje ustrezne strokovne in raziskovalne ravni programov tretje diplomske stopnje. Nedoseganje ustreznih kakovostnih ravni naj se odraža v organiziranju podpore za izboljševanje in v skrajnih primerih v zmanjšanju obsega financiranja.
 
Izredni študij
Izredni študij je prilagojena oblika visokošolskega študija, ki je dobrodošla predvsem za spodbujanje vseživljenjskega učenja in omogočanje študija ob delu. Žal izredni študij na slovenskih visokošolskih ustanovah ni namenjen le tistim, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje študijskih aktivnosti, temveč je pogosto tudi vir dodatnega zaslužka.

Obseg izrednega študija je potrebno zmanjšati in omogočiti vpis večjemu številu študentov, ki si želijo rednega študija. Izredni študij naj bo namenjen tistim, ki se želijo dodatno izobraževati v okviru vseživljenskega učenja, in posameznikom, ki si težko organizirajo čas za redni študij. Študentom, ki niso zaposleni, naj se izrednega študija ne zaračunava.

Učni dosežki izrednega študija se ne smejo razlikovati od tistih iz primerljivih programov na rednem študiju. Mehanizmi in procedure zagotavljanja kakovosti naj skrbno in v celoti vključujejo tudi pregledovanje izrednega študija. Prehod na redni študij naj temelji na enakih pogojih kot veljajo za redne študente. Kdor torej izpolnjuje pogoje za napredovanje v višji letnik, mora imeti možnost za prepis na redni študij brez dodatnih pogojev. Zlasti pri javni službi in na javnih univerzah morata biti organizacija in izvajanje izrednega študija javna in pregledna tudi, ko gre za zasebna sredstva.

Omejitev zaračunavanja administrativnih in drugih stroškov
Veliko fakultet na javnih univerzah zaračunava razne stroške in dajatve, ki se jim študentje ne morejo izogniti. ŠOS meni, da je takšno početje nedopustno, saj to pomeni:
a) podvajanja financiranja in
b) nepregledno uvajanje šolnin.

Visokošolsko izobraževanje na prvi in drugi diplomski stopnji mora biti brezplačno za vse študente rednega študija. Stroški, ki pri tem nastanejo, so vključeni v javno financiranje kot študijska dejavnost visokošolskih zavodov. Visokošolska ustanova ne sme dodatno zaračunati teh stroškov tudi študentom. V Uredbi o javnem financiranju visokega šolstva mora biti jasno določeno, da javne ustanove in ustanove, ki izvajajo javno službo, ne smejo zaračunavati nobenih storitev, ki sodijo k študijskemu procesu na prvi in drugi diplomski stopnji.

Potrebno je oblikovanje skupine za ureditev področja pravilnikov, ki dopolnjujejo Uredbo o javnem financiranju visokega šolstva. Članstvo v njej naj bo enako kot v skupini za Uredbo.