(Ljubljana, 4. marec) Predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) so se 2. marca 2011 udeležili posveta z naslovom »Slovenskemu ogrodju kvalifikacij na pot«, ki je bil organiziran za vse predstavnike visokega šolstva. Posvet se je tematsko osredotočal predvsem na visokošolski del pripravljenega osnutka nacionalnega ogrodja kvalifikacij, oz. terciarno izobraževanje. Ta posvet je le eden izmed številnih, ki jih organizira Center RS za poklicno izobraževanje (CPI) v upanju, da bo z vsemi deležniki razpravljal o tem, kako bo sestavljena nova lestvica, ki bo določala pridobljene kvalifikacije po posameznih stopnjah izobrazbe.

Kot večina dokumentov, ki se jih pripravlja v času trenutne vlade, je tudi Slovensko ogrodje kvalifikacij (SOK) določeno s strani Evropske unije, in sicer je potrebno do leta 2012 zagotoviti opremljenost posameznih spričeval o kvalifikacijah z navedbo ustrezne ravni Evropskega ogrodja kvalifikacij (EQF). Ker se tako radi zgledujemo po naših evropskih sosedah, smo tudi v tem primeru pogledali čez meje in se lotili sprememb po metodi »copy-paste«. Tako smo pozabili na izhodišče, ki ga je postavil Evropski parlament, EQF, ki zgledno sledi bolonji in z osmimi (8) ravnmi namenja 6., 7. in 8. raven visokemu šolstvu, to je prvi, drugi in tretji bolonjski stopnji. Namesto tega smo se osredotočili  predvsem na problem, s katerim smo se nedolgo nazaj že srečali, in sicer umeščanje novim ob bok starim kvalifikacijam in primerjavo ravni. 

Spomnimo, da smo leta 2004, ob uvedbi prvih bolonjski študijskih programov, spreminjali zakonodajo v smeri zniževanja kvalifikacij pridobljenih po zaključku prve bolonjske stopnje napram kvalifikacijam, ki so jih prejeli študenti po zaključku starih univerzitetnih študijskih programov. Obenem pa so se izenačile kvalifikacije pridobljene po zaključeni drugi bolonjski stopnji in stari univerzitetni in pa kvalifikacije na prvi bolonjski stopnji in starem visokošolskem študiju. Seveda pa se zakonodaja o zaposlovanju v javni upravi ni spremenila in je ostala zahteva po stari univerzitetni izobrazbi (raven 7), temu trendu oz. formalnemu zaposlitvenemu pogoju pa sledijo tudi nekatere druge panoge. Kmalu smo vsi ugotovili, da smo s takšno nepremišljeno potezo povzročili podaljševanje študija in znižali procent izobražene, zaposljive mladine. Zanimivo pa je, da so te ugotovitve večine teh, ki so tedaj nasprotovali zakonskim spremembam v mandatu dr. Jureta Zupana, sedaj, ko imajo možnost to spremeniti, poniknile neznano kam.

Visokošolski deležniki so namreč na neki točki ugotovili, da je bila ta sprememba velika napaka, ki pa je v tistem času ni bilo moč spremeniti in ideje, ki jih je leta 1999 narekovala Bolonjska deklaracija, so vsaj za nekaj časa potihnile. Še vedno pa je na neki točki ostala obljuba, da se bo tudi to področje spremenilo ob celoviti prenovi visokošolskega sistema, ki jo letos zaznamujejo Nacionalni program visokega šolstva, nova Uredba o sofinanciranju in tudi priprava nacionalnega ogrodja kvalifikacij.

S podpisom Bolonjske deklaracije smo se odločili in zavezali k temu, da bomo visoko šolstvo oblikovali v smeri spodbujanja terciarnega izobraževanja in oblikovali sistem, ki omogoča lahko prepoznavo in primerljivost diplomskih stopenj, ki je za evropski trg dela relevantna kot ustrezna raven kvalifikacije; vse to z namenom pospešitve zaposlovanja naših in ostalih evropskih državljanov. Ves optimizem glede bolonje in tega kar bo prinesla, je s spremembo zakona leta 2004, slabo prenovo programov in zvodenelimi obljubami, izginil.

Po drugi strani pa pri nas že daljše obdobje poslušamo očitke o predolgem študiju. Študenti smo (bili) glavni krivci, da se povprečno trajanje študija povečuje, da se preveč financ zaradi predolgega študija namenja socialnim transferjem ipd. Sedaj pa, ko imajo odgovorni priložnost udejanjiti glasne besede o krajšanju študija in je tudi ŠOS predstavil svoj predlog o tem, kako diplomante čim hitreje vključiti v trg dela, se zdi, da premikov v pravo smer spet ne bo. Tako bo tudi v primeru Slovenskega ogrodja kvalifikacij zagovarjanje nekaterih dobrih idej bolonjskega procesa  kot še en boj z mlini na veter.

V zadnjih letih je bila na številnih konferencah o visokem šolstvu po vsej Evropi ena osrednjih tem prav zaposlovanje mladih. Kot druge članice EU ali bolje: evropskega visokošolskega prostora, so tudi predstavniki Slovenije sodelovali v razpravah in sooblikovanju skupnega bolonjskega procesa in tako oblikovali vizijo evropskega visokega šolstva. Tako so tudi leta 2007 v Londonskem komunikeju poudarili pomembnost izboljšanja zaposljivosti diplomantov. V komunikeju, ki so ga podpisali v Belgijskem Leuevenu leta 2009 pa so ugotovili:

»Trg dela je vse bolj odvisen od višjih ravni usposobljenosti in transverzalnih kompetenc, zato mora visoko šolstvo zagotoviti študentom vrhunsko znanje, veščine in kompetence, ki jih potrebujejo prek vsega profesionalnega življenja. Zaposljivost posameznika opolnomoči, da v celoti izkoristi priložnosti na spreminjajočem se trgu dela. V tesnem sodelovanju med vladami, visokošolskimi ustanovami, socialnimi partnerji in študenti nameravamo dvigniti začetne kvalifikacije, prav tako pa ohranjati in obnavljati delovno silo. To bo omogočalo ustanovam, da se bodo hitreje odzivale na potrebe delodajalcev, delodajalcem pa, da bodo bolje razumeli izobraževalne perspektive.«

Z lanskim letom je končno napočil čas za oblikovanje Slovenskega ogrodja kvalifikacij, dokumenta ali »merila«, ki bi izkazoval kaj se študent (oz. šolajoči - na nižjih stopnjah) na določenih stopnjah izobraževanja nauči in kakšne kompetence pridobi. Dokument oz. celo sistem pa je študentom predstavljal tudi priložnost, ko bi se lahko po več kot 6 letih popravila napaka, storjena z uvedbo bolonjskih študijskih programov in njihovega razvrednotenja napram starim. Pravičen sistem bi tako pokazal, da je bilo zakonsko uvedeno »enačenje« magisterijev in starih diplom res napaka, po drugi strani pa priložnost dokazovanja, da je naš visokošolski prostor z uvedbo bolonje postal bolj kakovosten in učinkovitejši.

Toda s trenutnim predlogom ogrodja (SOK) se je zgodilo ravno nasprotno. Tako pripravljavci predloga kot odgovorna ministrstva so pokazali, da so vse tiste obljube in zaveze, le prazne besede, ki so bile in še vedno so, namenjene same sebi in vsem tistim študentom, ki so jih v preteklosti tako zagreto prepričevali, da bodo zaradi bolonje manj časa študirali in hitreje prišli do delovnih mest. S trenutnim predlogom in kar je še posebej zaskrbljujoče: ne-odzivom univerz nanj (denimo že na posvetu, ki je bil v prvi vrsti namenjen prav njim niso bile ravno primerno zastopane) pa tudi slovenske univerze same priznavajo, da so svojo vlogo odigrale zelo slabo. Skupaj z Ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) so tako slovenske univerze priznale, da je