(Ljubljana, 11. januar 2011)
Včeraj so predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) na seji delovne skupine Sveta Vlade RS za študentska vprašanja, ki jo koordinira Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) jasno povedali, da ne podpirajo Nacionalnega programa visokega šolstva 2011-2020 (NPVŠ). ŠOS nasprotuje predlaganemu besedilu, ki ne vsebuje pripomb in predlogov študentov, ki bi izboljšali področje visokega šolstva. Prav tako se novo besedilo v določenih točkah zelo odmika od prvotnega predloga »Drzne Slovenije« in pomeni povsem nov dokument, ki pa visokošolskega prostora ne ureja tam, kjer je to najbolj potrebno. ŠOS je razočaran, da je edini »drzni« predlog, ki ga NPVŠ premore ta, ki gre v škodo študentov.

Osrednji načeli ŠOS pri vprašanju visokega šolstva sta kakovost in dostopnost. Prav zaradi prepričanja, da bo ureditev, ki jo predvideva nov NPVŠ, poslabšala visoko šolstvo ravno v teh dveh točkah, je ŠOS že od samega začetka nasprotoval predlogu NPVŠ. Prav tako pa so mu nasprotovali tudi drugi visokošolski partnerji. ŠOS je izrazil pomislek o uresničljivosti programa, ki je visokošolskim partnerjem vsiljen, si ga ne želijo in posledično ne bodo težili k njegovi uresničljivosti. Drugi pomislek, ki gre v smeri realizacije, je povezan z vprašanjem financiranja visokega šolstva. MVZT je namreč določene predloge iz NPVŠ umaknil prav zaradi tega, ker naj ne bi bilo dovolj financ za njihovo realizacijo. Obljube o sredstvih pri teh pa tudi pri drugih točkah ni, zato se ŠOS boji, da bo tudi ta NPVŠ ostal le na papirju (»Epistula enim non erubescit« - Papir vse prenese).

Rok Primožič, namestnik predsednice ŠOS: »Študenti ocenjujemo, da bo MVZT uzakonil slab sistem z vsemi napakami in tako oškodoval ne samo prehodne bolonjske generacije pač pa tudi vse prihodnje. Med drugim se bojimo tudi, da se bo problem nezaposljivosti bolonjskih diplomantov prve stopnje razširil tudi na prihodnje generacije. Sicer pa je res, da so bile o NPVŠ organizirane številne razprave, zamolčana plat resnice pa je ta, da pripombe s teh razprav, predvsem s strani študentov, niso bile upoštevane, besedilo NPVŠ pa tako odraža samovoljo ministrstva.«

ŠOS je – od pričetka javne razprave do končnega predloga NPVŠ – pripravil tri obsežne dokumente v katerih iz študentskega vidika analizira visoko šolstvo, predvsem z implementacijo bolonjske reforme, komentira predlog NPVŠ in podaja predloge za izboljšave. Ker so bili določeni predlogi ŠOS sprva upoštevani in se je z njimi strinjal tudi MVZT, se ŠOS sedaj sprašuje, ali so na MVZT tudi NPVŠ pripravili skladno z načelom, s katerim so se na enem izmed sestankov pohvalili tudi sami, in sicer, da se končno »Politiko dela pod stolom.« Tako ŠOS kot MVZT se namreč zavedata določenih slabosti, ki so se zgodile ob prehodu v bolonjski sistem in MVZT je predstavnikom študentom v prvih letih bolonje zatrjeval, da spremlja napake in jih bo sistemsko rešil s prenovo visokega šolstva, ki pa ga pomenita prav nastajajoči NPVŠ in nov zakon, ki bo iz slednjega izhajal. ŠOS tako ocenjuje, da bo MVZT uzakonil slab sistem z vsemi napakami in tako oškodoval ne samo t.i. prehodne bolonjske generacije pač pa tudi vse prihodnje.

ŠOS je bil v prvih razpravah kritičen tudi do prenosa večjega dela avtonomije na visokošolke zavode, ki bi utegnili to zlorabiti. Drug vzporeden problem je pa tudi v tem, da zavodi ne prejemajo dovolj sredstev za izvajanje te avtonomije in uresničevanje zadanih nalog.

MVZT pa po drugi strani ohranja binarnost v obliki, ki je veljala doslej – torej na papirju opredeljene razlike med visokošolskimi in univerzitetnimi programi, kar pa v praksi pogosto pomeni iste programe in celo njihovo skupno izvajanje. ŠOS je presenečen, da minister tako ohranja »status quo«, ki mu je tekom razprave tako zelo nasprotoval in pomeni model, ki ga tudi druge države ne poznajo.

Prav tako MVZT ohranja tudi dve različni shemi bolonjskega študija (3+2 ali 4+1), kljub temu, da MVZT samo tudi priznava težave, ki nastajajo zaradi tega. Poleg tega pa je v Sloveniji že okoli 95 odstotkov programov sprejelo shemo 3+2, ki pomeni krajšanje študija. ŠOS je predlagal enotno shemo 3+2 z opredeljenimi izjemami, kar je predvideval tudi prvoten predlog NPVŠ, sedaj pa je to umaknjeno. ŠOS se torej sprašuje, kam se je izgubila drznost iz naslova nacionalnega programa in zakaj je edina drzna sprememba to, da bodo študenti morali vračati financiranje za 2. stopnjo (v kolikor ne bo končana v 3 letih; po nekaterih drugih državah pa je to obdobje bistveno daljše, tudi po 10 let).

MVZT je prav tako umaknil obljubo o možnosti zaposlovanja diplomantov 1. stopnje v javni upravi (sedaj to ni možno, saj dosegajo nižjo raven izobrazbe od zahtevane kljub temu, da dosegajo enake oz. primerljive kompetence kot diplomanti »starih« programov). MVZT želi s povsem novim predlogom tudi formalizirati neformalno učenje, ki ga prenaša na univerze, kar ŠOS vidi kot postopno onemogočanje izvajanja obštudijskih dejavnosti na drugih naslovih, kot so številna študentska društva, civilno družbena gibanja in končno tudi študentske in druge organizacije, ki skrbijo za dostopne možnosti za neformalno izobraževanje in druge obštudijske dejavnosti študentov.

Nov predlog NPVŠ pa je poln kontradiktornosti, kot je tudi zadnja zgoraj omenjena. To zbuja še dodaten dvom v njegovo uresničljivost, poleg tega pa se študentom poraja tudi vprašanje, ali sploh še kdo od visokošolskih partnerjev ve, kam in kaj pravzaprav hočemo.

ŠOS se sprašuje, ali javna razprava in poslušanje (ne pa tudi slišanje in upoštevanje!) visokošolskih partnerjev pomenita le umetno ustvarjanje vtisa, da MVZT deluje partnersko, s čimer se rad tudi javno pohvali. Res je, da so bile o NPVŠ organizirane številne razprave, zamolčana plat resnice pa je ta, da pripombe s teh razprav, predvsem s strani študentov, niso bile upoštevane, besedilo NPVŠ pa tako odraža samovoljo ministrstva.