Predlog konceptov ekonomskih in socialnih reform za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki ga je pripravil vladni Odbor za reforme, tako ostaja v segmentih, ki se dotikajo visokega šolstva, reforme študentskega dela in socialnih transferjev študentov, v veliki meri splošen in nerazdelan.

Na prvem mestu je potrebno poudariti, da je zaskrbljujoče dejstvo, da dokument, ki v svojem naslovu napoveduje gospodarsko reformo, posega tako globoko v visokošolski sistem. Visoko šolstvo sicer v veliki meri vpliva na gospodarski razvoj, vendar bi bilo za razvoj celotne družbe usodno, če bi univerzo podredili gospodarskim ciljem v tolikšni meri, kot je to predvideno v predlogu Odbora za reforme.

Že iz uporabljenega besednjaka je razvidno pomanjkanje razumevanja vloge visokega šolstva v družbi. Predlog govori o »reformi trga visokega izobraževanja« v kontekstu »konkurenčnosti« in »koristi potrošnikov«. Omenja se podrejanje celotnega šolstva povpraševanju in načelom konkurence. Študentje odločno zavračamo obravnavanje šolstva kot tržnega blaga in študentov kot potrošnikov. Univerza je družbena institucija z obsežno vlogo v družbi. Nikakor je ne moremo zreducirati na prizorišče proizvodnje kadrov in raziskav, temveč je potrebno razumeti njeno vlogo pri socialni mobilnosti, utrjevanju demokratičnih vrednot, uresničitvi posameznika, spodbujanju kritičnega razmišljanja, razvoju akademskih področij, itn. Kljub temu, da je dokument namenjen gospodarski strategiji, lahko tako grobo zanemarjanje široke vloge univerze in visokega šolstva v družbi vodi v težko popravljive dolgoročne posledice.

Tekst nakazuje na pomanjkljivosti v poznavanju slovenskega visokošolskega sistema. Npr. iz predloga o ukinitvi nostrifikacije diplom je razvidno, da snovalci reform ne vedo, da je bila nostrifikacija diplom odpravljena že 21. 1. 2005 na osnovi novega zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja, ki je bil sprejet junija 2004.

Zlasti zaradi nedelujočega sistema za zagotavljanje kakovosti in ohlapnega sistema akreditacije lahko politika ustanavljanja zasebnih zavodov in njihovega izenačevanja z javnimi vodi v pogubne posledice za kakovost in dostopnost visokega šolstva. Misija javnih univerz je obsežna in dolgoročna, zato se le-te ne morejo omejiti na ponudbo komercialno zanimivih programov. Prepuščanje javnih univerz tekmovanju z zasebnimi bi bilo zelo neodgovorno. Negativni učinki pojava zasebnih šol so lahko še:

• ogrožanje dostopnosti visokega šolstva z uvajanjem šolnin in s tem večanje razlik v družbi na podlagi socialno-ekonomskega ozadja;
• slaba informiranost o kredibilnosti in kakovosti zasebnih šol;
• ogrožanje socialnih in kulturnih ciljev pri oblikovanju nacionalne visokošolske politike;
• pospeševanje bega možganov (npr. zaradi neuporabnosti kvalifikacije v lokalnem okolju);
• spodbujanje razumevanja študenta kot kupca ter izključevanje študentov iz vodstvenih struktur zasebnih univerz in s tem preprečitev oblikovanja demokratične partnerske univerzitetne skupnosti študentov, učiteljev in raziskovalcev;
• pomanjkanje občutljivosti zasebnih šol za specifične potrebe gostujočega okolja.

Dokument predlaga tri med seboj nasprotujoče si oblike financiranja visokega šolstva: integralno financiranje (lump sum), vavčerji, šolnine.

Študentje smo prepričani, da socialno pravične šolnine ne obstajajo. Zapolnitev finančne vrzeli študentje vidimo v ukrepih, ki ne bodo temeljili na obremenitvi študentov ali diplomantov. V kolikor se s svežnjem reform pomikamo v družbo, kjer je osrednjega pomena znanje, je potrebno investirati več javnih financ v znanje. Če bodo podjetja utemeljevala svoj razvoj na znanju, bodo morala prispevati svoj delež finančnih prispevkov v raziskovanje in izobraževanje. Univerze se bodo morale reformirati tako, da bodo zmožne bolje izrabiti obstoječa finančna sredstva.

ŠOS nasprotuje kopičenju dolga za obdobje po diplomi. Pričakovanje dolga lahko odvrača od študijske poti že v obdobju prehoda v terciarno izobraževanje. Dolga in finančnega bremena ne predstavlja zgolj odložena šolnina, temveč v večini primerov življenjski stroški, stroški bivanja in stroški učnih pripomočkov.

Vavčerji so se v različnih sistemih različno izkazali:

• z omejevanjem študijskih let se ogroža posameznikova izbira študija po lastnem interesu (omejena možnost prepisa);
• univerze vlagajo v drag promocijski material, da bi privabile študente, namesto vlaganja v kakovost;
• vavčerski sistem je lahko v nasprotju s konceptom vseživljenjskega izobraževanja;
• študent je postavljen v vlogo kupca, kar negativno vpliva na splošno percepcijo visokega šolstva.

Med predlaganimi merili financiranja so našteta zlasti tista, ki so neposredno povezana s trgom dela. Med njimi ni videti socialne razsežnosti pri kakovosti univerz (npr. skrb za dostop do študija in olajšanje poti do uspešnega zaključka socialno šibkejšim in drugim deprivilegiranim družbenim skupinam, nudenje svetovanja na raznih področjih, itn.). Prav tako niso vključena merila privlačnosti za tuje študente in raziskovalce.

Tudi socialni del paketa reform ni dorečen. Z uvedbo enotne davčne stopnje se vzpostavlja sistem, ki ne pozna nobenih posebnih davčnih olajšav. S tem se de facto ukinja študentsko delo, ki trenutno predstavlja praktično edini socialni korektor, ki večini študentov ob vedno večjih stroških študija omogoča, da sploh lahko študirajo. Študentsko delo je nadomestilo socialni podpori študentom, ki bi v idealnih razmerah morala obstajati v obliki štipendij. Ker ni realno pričakovati, da bi država zagotovila glavnini študentov štipendijo v višini študentovih izdatkov za bivanje, življenjske stroške in druge s študijem povezane stroške, je vitalnega pomena, da se študentsko delo ohrani. Tako je možno za silo zagotoviti širšo dostopnost visokega šolstva kot sicer. Ob izenačitvi obdavčitve študentskega dela bi se znižali honorarji in občutno zmanjšal obseg ponudbe del. Poleg tega bi se struktura del za študente omejila na manj atraktivna dela, ki študentu ne nudijo hkratnega nabiranja dragocenih izkušenj na trgu dela.

Z uničenjem panoge študentskega dela se pod vprašaj postavljajo tudi vsi tisti programi, ki se trenutno financirajo iz sredstev, ustvarjenih s koncesijsko dajatvijo pri posredovanju občasnih in začasnih del dijakom in študentom. Ker ni predvidenih virov, ki bi nadomestili izpad teh prihodkov, se tako pod vprašaj postavlja celotni sistem organiziranja študentov v Sloveniji ter nameni, ki so opredeljeni z zbiranjem dodatne koncesijske dajatve, to je projekt prenove in izgradnje študentskih bivalnih zmogljivosti ter tehnološka opremljenost univerz.

Organizacijske oblike skupnosti študentov v Sloveniji skrbijo za izvajanje obštudijskih in interesnih dejavnosti študentov in dijakov v Sloveniji. Poleg tega pa opravljajo tudi veliko dejavnosti, ki bi jih sicer morala država, lokalne skupnosti oz. univerze (tutorstvo, …), vse s ciljem zagotoviti čim boljše študijske pogoje in dostopnost ter raznolikost obštudijskih in interesnih dejavnosti študentov. Delujejo na kulturnem, založniškem, medijskem, humanitarnem, socialnem, izobraževalnem, svetovalno–informativnem, športno-rekreacijskem in mednarodnem področju. V letu 2004 so organizacijske oblike ŠOS izvedle več kot tisoč dogodkov in prireditev iz omenjenih področij, katerih se je udeležila velika večina študentov in dijakov, pa tudi ostali zainteresirani. Poleg tega so več sto neodvisnim društvom in zavodom zagotovili finančno pomoč za izvajanje njihovih projektov in aktivnosti.

Pri reformi socialnih transferjev gre za poskus negiranja celotnega sistema študentskih pravic, kot ga poznamo sedaj. S tem se pod vprašaj postavlja tudi celotni spekter študentskih pravic, kot so subvencionirana študentska prehrana, subvencioniranjo bivanje ali subvencionirani prevozi. Ta namen je v dokumentu moč zaslediti dvakrat, kar mu daje dodatno težo. Dokument sicer predvideva uvedbo dodatka za študij, vendar predlog ni podrobneje utemeljen in se lahko interpretira tudi v povezavi s konceptom odloženih šolnin. Sporen bi bil tudi prenos bonitet in štipendij s študentov na izobraževalni dodatek za starše, saj bi to pomenilo korak nazaj pri samostojnosti študentov. Problematični so predvsem primeri, kadar študent želi študirati nekaj drugega, kot pa želijo straši. Boljše so direktne bonitete, kot pa dodatek, ki ga starši po želji nakazujejo študentom.

S tem, ko se postavlja pod vprašaj vse socialne transferje, se ustvarjajo pogoji za elitizacijo visokega šolstva, kar je nedvomni odmik tudi od smernic bolonjskega procesa, ki v svojih dokumentih jasno opredeljuje visoko šolstvo kot javno dobrino, država pa bi morala vzpodbujati dostopnost do te dobrine in ne zmanjševati dostopnosti do nje.