(Ljubljana, 3. junij 2011)
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) podpira solidarnost med študenti pri prevozih, katero naj bi nedavno oglobil Tržni inšpektorat Republike Slovenije. ŠOS pri tem opozarja na neurejeno področje subvencioniranja prevozov za dijake in študente.

ŠOS podpira solidarnost študentov pri prevozih iz svojega domačega kraja v kraj študija, saj je kar 60 odstotkov študentov takšnih, ki ne prihajajo iz regije univerze. Po podatkih raziskave Socialni položaj študentov pa je okoli 27 odstotkov študentov dnevnih vozačev (Ule: 2008). Raziskava Euroštudent 2010 prav tako navaja, da je povprečni mesečni strošek študenta za prevoz 58 evrov. Tako študenti, ki so oddaljeni od študijskega središča tudi do 200 km, porabijo mesečno za prevoz kar okoli 160 evrov za železniški prevoz, toliko pa znaša tudi povprečna državna štipendija. Problematika prevozov študentov  je povezana tudi z Zakonom o štipendiranju, saj trenutno prejema državno štipendijo le 16.251 študentov, ki dobijo dodatek na oddaljenost nad 40 km v višini 96,81 evra, kar je pri študentih iz Kopra, ki študirajo v Mariboru le 60 odstotno pokritje stroška za prevoz.

Novi zakon o štipendiranju, ki naj bi začel veljati v začetku tega šolskega leta predvideva nekoliko višji dodatek za prevoz, a sočasno se študentom, ki prejemajo državno štipendijo ukinja subvencioniran prevoz. Medtem ko je lahko študent, ki je prihajal iz najnižjega dohodkovnega razreda in prejemal državno štipendijo plačeval javni prevoz po kar 50 odstotni nižji ceni, to sedaj več ne bo možno.

Prav tako je potrebno opozoriti tudi na nehvaležno situacijo študentov, ki se le med konci tedna vračajo v domači kraj, saj ti študenti ne morejo koristiti subvencije za prevoz za posamične vožnje. Tako morajo študenti, ki ne prejemajo državne štipendije, če želijo prejeti subvencijo za prevoz kupiti enomesečno vozovnico, kar pa je stroškovno obremenilno tako za študenta, ki bi moral vplačevati mesečne vozovnice za le do deset prevozov, kot za državo, ki subvencionira te prevoze.

Trenutni napad države na solidarnost med študenti in do študentov (kot je primer povezan s portalom www.prevoz.org) je popolnoma nerazumen, saj si na tak način študenti med seboj pomagajo in razdelijo le stroške prevoza.

Glede na neurejene potniške povezave med malimi kraji in visokimi cenami potniškega prevoza ter glede na to, da ne štipendije in ne subvencije ne pokrivajo v zadostni meri stroškov prevoza študentov, je predstavljalo medsebojno dogovarjanje med študenti za prevoz dober način varčevanja tako na času kot na denarju. A očitno država takšno medsebojno solidarnost označuje kot neprimerno in zanimivo, da si je privoščila to potezo ravno v času tako pokojninske kampanje kot kampanje sprejemanja zakona o preprečevanju dela na črno, kjer vztrajno poudarja pomen medsebojne solidarnosti.