(Ljubljana, 15. november 2010)
Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je opravila analizo učinkov Zakona o malem delu (ZMD) na dijake in študente na podlagi dostopnih podatkov o trenutnem študentskem delu. Rezultati analize so pokazali, da na nekatera najbolj bistvena vprašanja, kakšen bo vpliv ZMD na slovenski trg dela ni možno podati jasnega odgovora. Analiza je prav tako potrdila, da Vlada RS ni opravila celotne analize učinkov ZMD in da nova oblika dela ne bo prinesla tistega kar zagotavlja minister dr. Ivan Svetlik.

ŠOS je v svoji analizi preveril nekatere navedbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ), ki temeljijo kot podlaga za uvajanje malega dela, ki bi nadomestilo občasno in začasno delo dijakov in študentov. Že podatki Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) kažejo, da se dolžina študija že deset let ni drastično povečevala, na kar bi moralo po navedbah MDDSZ vplivati študentsko delo. V letu 2000 je bil povprečen čas visokošolskih strokovnih programov dolg 4,8 let, povprečen čas univerzitetnih programov pa 5,9 let. Do leta 2008 pa se študij ni zaznavno podaljšal. Medtem ko so se visokošolski strokovni programi podaljšali za 1,1 leta se je povprečen študij na univerzitetnih programih podaljšal le za 0,1 leta. V skupnem pogledu dodiplomskega študija, pa se je študij podaljšal iz 5,9 na 6,3 let. V kolikor bi lahko predvidevali, da je študentsko delo vplivalo na podaljševanje študija, bi moralo študentsko delo na čas študija začeti vplivati pred letom 2000. To vzročnost pa je potrebno potrditi z obsegom študentskega dela od leta 1998 naprej.

ŠOS je preveril tudi tezo o povečevanju obsega študentskega dela, ki se je povečevalo le v obsegu števila ur opravljenega dela. Vendar pa se je obseg študentskega dela od leta 2000 do leta 2009 nominalno, ob upoštevanju vpliva inflacije, povečal iz 288 milijonov evrov na 302 milijonov evrov. Ob tem je bilo tudi ugotovljeno, da so bili vmesni regulatorji uspešni pri preprečevanju rasti obsega študentskega dela. Stopnja inflacije je v obdobju od začetka januarja 1999 do konca decembra 2009 znašala kar 68,3 odstotka. Ker država trenutno zagotavlja štipendije le 25 odstotkom dijakov in študentov v višini 180 evrov povprečne štipendije, predstavlja naravni obseg študentskega dela od 182 do 316 milijonov evrov, kar pa je primerljivo s povprečjem zadnjih desetih let, saj je obseg dela variiral od 280 –  360 mio evrov. Prav tako je ŠOS preveril hipotezo, da naj bi se študentsko delo drastično povečevalo, vendar se povpraševanje po študentskem delu spreminja ciklično glede na letne čase in študijske obveznosti, kar MDDSZ pri svojih trditvah ni upoštevalo.

Glede vpliva urne omejitve delu dijakov in študentov je ŠOS ugotovil, da bi glede na šolske in študijske obveznosti morale biti omejitve postavljene višje, na 960 ur za študente in 1072 ur za dijake. Vendar je veliko bolj pomembno zagotoviti šolajoči se mladini vse pogoje za izobraževanje, pri čemer jim ne bi bilo potrebno opravljati dela. Predvsem štipendije v ustrezni višini. Glede učinkovitosti spremenjenega podeljevanja socialnih transferov po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pa ni pravih zagotovil, da bodo vsi socialno šibkejši prejeli pomoč. Časovna omejitev tako sicer ne omejuje dijakov in študentov v prvi dohodkovni skupini (do 2000 evrov neto letno), vendar bo vplivala na 43 odstotkov dijakov in študentov, ki bodo morali svoje delo omejiti za okoli 15 odstotkov. V trenutno simulacijo so vključeni dijaki in študenti, pri čemer pa niso vključene ostale skupine, ki bodo predstavljale konkurenco, ki bi vplivala na višino urne postavke in na količino opravljanja dodatnih ur dela. Predvsem z vidika znižanja neto dohodka, ki ga prinese 15,5 odstotna obdavčitve za socialnovarstvene prispevke. Prav tako je potrebno navesti, da je nova dohodkovna omejitev določena na 6.000 evrov bruto, kar pomeni, da bo lahko dijak ali študent zaslužil do 5.101,8 evrov neto. Omejitev pa bi ob enakem povpraševanju po študentskem delu iz leta 2008 vplivala na 13.634 oseb (10,36 odstotno zmanjšan obseg) v letu 2009 pa na 13.446 oseb (12,02 odstotka zmanjšan obseg), kar pa ŠOS pripisuje problematiki fiktivnega vpisovanja in bolj celoviti rešitvi, ki jo predstavlja enotna evidenca vpisov.

Omejitve pri delodajalcih so potrdile, da se lahko letno opravi okoli 667 milijonov ur v vseh organizacijskih oblikah delodajalcev, kar bi lahko predstavljalo 30,8 odstotka opravljenih ur na slovenskem trgu dela, v kolikor bi vsi delodajalci to izkoristili. Čeprav omejitve pri delodajalcih ne omejujejo dela študentov in dijakov, pa tako veliko število omogoča delodajalcem preobširno uporabo in zlorabo te oblike dela, kar nakazuje na zmanjševanje socialne varnosti trga dela. Obremenitev malega dela pa se realno povečuje na 38,09 odstotka, kar je skoraj primerljivo z rednim delovnim razmerjem.

Letna primerjava pokaže, da bo na letni ravni malo delo v primerjavi s trenutnim študentskim delom za enako vsoto letno (1200 bruto) za delodajalca celo manj obremenjeno, saj bodo stroški delodajalca za 53,73 evrov manjši. Vendar pa bodo zaradi tega študenti in dijaki imeli za 14,97 odstotkov manj sredstev, ki jih bodo morali od svojega zaslužka nameniti za socialnovarstvene prispevke. V kolikor bodo dijaki in študenti želeli pridobiti enaka sredstva (100 evrov neto) bodo delodajalci obremenjeni za dodatnih 194,19 evrov. Prav tako pa bo dijak ali študent moral dodatno oddelati 4,5 ur. Malo delo bo podobno obremenjeno kot redno delovno razmerje, malim delavcem bo prinašalo manj varnosti zaposlitve, opravljalo pa se bo lahko na vseh delovnih mestih, zato bodo delodajalci zaradi lažjih postopkov odpuščanja več zaposlovali preko malega dela.

Analiza je pokazala, da bo določitev minimalne urne postavke povečala stroške gospodarstva od 7 – 11 odstotkov, v kolikor se ne bi dela z najnižjo vrednostjo preselila v druge oblike dela oz. v sivo ekonomijo. Predvideva se, da bo minimalna urna postavka povečala obremenitev gospodarstva za najmanj 20 milijonov evrov.

Dijaki in študenti bodo lahko preko malega dela nabrali največ 1 leto, 10 mesecev in 3 dni pokojninske dobe. V enem letu bi 480 ur predstavljalo 2 meseca in 17 dni pokojninske dobe (upoštevajoč 172 ur mesečno). Malo delo bo zaradi 66 odstotne vrednosti opravljene ure, ki jo določa prvi odstavek 23. člena ZMD, dijakom in študentom prineslo le okoli 368 ur delovne dobe oz. 46 dni. Vsi uporabniki malega dela bi letno v pokojninsko blagajno lahko vplačali le 540 evrov. Ob tem je potrebno navesti, da bi v primeru, ko bi imel posameznik višjo urno postavko od 8,3 evra do višine 6.000 evrov bruto vplačal 540 evrov prispevkov, vendar pa bi se mu priznalo manj ur pokojninske dobe. To kaže na diskriminacijo bolje plačanih del (predvsem strokovnih). Prav tako ne bo razlike med posameznikoma, čigar urni postavki sta 4 evre ali 6 evrov in bi opravila 720 ur (priznanih 480 ur), saj bosta obe osebi imeli priznano enako pokojninsko dobo, kar predstavlja drugo diskriminacijo glede na vplačila in iz tega pridobljene pravice.

Sicer pa ostaja odprto vprašanje, ali je ocena MDDSZ, da se obseg malega dela ne bo povečeval preko 3 odstotkov trga dela (takšen je sedaj obseg študentskega dela), pravilna? Ali se ne bo zgodilo, da bo učinek uporabe malega dela za delodajalce na slovenskem trgu dela pripeljal do tega, da se bo uporaba malega dela razrasla tudi do 8 ali več odstotkov trga dela?

Dejstvo je tudi, da študentske organizacije s svojo aktivnostjo omogočajo nižje cene vseh storitev (jezikovni tečaji, tečaji za pridobivanje različnih znanj in kompetenc, subvencionirane karte za različne kulturne, športne dogodke, brezplačna pravna pomoč…) in na ta način omogočajo tudi večjo dostopnost do raznovrstnih storitev. Ob tem prav tako vplivajo na ostale ponudnike na trgu, da prekomerno ne zvišujejo cene za istovrstne storitve za dijake in študente. V primeru uveljavitve ZMD, bi se storitve študentskih organizacij vsekakor podražile, na ta način pa bi se onemogočala dostopnost do teh dejavnosti in storitev socialno šibkejšim dijakom in študentom. Študenti bi za vse te dodatne storitve prav tako morali nameniti več sredstev, zaradi česar bi bili prisiljeni opraviti več dela. Tudi ta segment ponudbe nam potrjuje, da se tudi zaradi zmanjšanja ponudbe študentskih organizacij pojavi večji pritisk na opravljene ure. Tudi v tem pogledu so določene časovne omejitve zopet postavljene prenizko.

Storitve študentskih organizacij dodatno omogočajo dostopnost do različnih znanj in dejavnosti za socialno šibkejše dijake in študente ter omogočajo dragoceno pridobivanje izkušenj in dodatnih znanj.