(Ljubljana, 12. maj 2010)

Že marca letos je Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) pripravila prispevek k javni razpravi o razvoju visokega šolstva, v katerem so navedene glavne smernice razvoja slovenskega visokega šolstva z vidika študentov. V kontekstu, ki ga prinaša predlog Zakona o malem delu, se velikokrat omenja tudi to, da študentsko delo podaljšuje čas študija. Vendar pa temu ni tako.

ŠOS poudarja pomen kakovostnega in dostopnega visokošolskega prostora. Zakonsko je potrebno jasno zagotoviti javno financiranje prve in druge bolonjske stopnje - brezplačen študij - ter ustrezno sofinanciranje doktorskega študija, s poudarkom na kakovosti visokošolskih zavodov in programov, ki bodo študente motivirali za hitro dokončanje študija ter jih opremili s kompetencami, ki jih bodo naredile konkurenčne na trgu dela. Ena največjih težav implementacije bolonjske reforme pa je, da je bila storjena površno in brez kritičnega premisleka. Večina fakultet je svoje programe zgolj formalno preoblikovala, pri čemer niso upoštevali niti morebitnega prekrivanja vsebin niti prenatrpanosti programov. Nezadovoljstvo študentov je tako vsak dan večje, določene skupine pa z različnimi akcijami - tudi na nadnacionalnem nivoju - opozarjajo na napake bolonjskega procesa in visokošolskih sistemov, ki velikokrat zanemarjajo prav socialni položaj študentov.

Poleg tega ŠOS že od lanskega leta opozarja na neresnost in površnost pri pripravi Zakona o malem delu, kar so nedavno potrdili tudi priznani strokovnjaki, kot so dr Janez Šušteršič, mag. Rado Pezdir, dr. Bojan Bugarič in dr. Maks Tajnikar.

Raziskava dr. Janeza Šušteršiča je pokazala, da obstaja zelo majhna povezava med obsegom študentskega dela in uspešnostjo pri študiju. Ob tem ugotavlja tudi obratno vzročnost (povezanost), saj študenti zaradi slabšega uspeha v prvi polovici študijskega leta lahko proti koncu povečajo obseg študentskega dela. Tudi ŠOS že več časa poudarja, da na dolžino študija veliko bolj vplivajo drugi dejavniki, kot so stroški študija, različne socialne okoliščine, možnost bivanja v kraju študija, študijski proces. V času absolventskega staža se študenti soočajo še z vedno večjim zavedanjem o slabih možnostih zaposlitev na trgu dela, peščici med temi preostane le možnost fiktivnega podaljševanja študija.

Poleg tega pa je dr. Maks Tajnikar, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani za časnik Večer izjavil: »Slišal sem, da študentsko delo ruši bolonjsko reformo, kar zagotovo ne velja. Da študentje delajo, da zaslužijo denar, je ena najbolj vzgojnih oblik, ki jih imamo danes na univerzi v Sloveniji. Morajo se zavedati, kako težko je denar zaslužiti. Če ne hodijo na predavanja, ni krivo študentsko delo, ampak kako smo organizirani na univerzi, da jih ne pritegnemo k študiju. Mešamo posamezne vzroke in tudi zaradi napačnih vzrokov delamo neustrezni zakon.«

V kontekstu izboljšanja implementacije bolonjskega načina študija ŠOS poudarja nujnost vzpostavitve enotne evidence vpisa za višje in visokošolske zavode, ki bi omogočila odpravo ponavljajočih vpisov. Prav tako pa bo tudi sam bolonjski način študija sčasoma zreduciral študentsko delo, saj so študenti v veliki meri obremenjeni z opravljanjem študijskih obveznosti, kar jim otežkoča opravljanje študentskega dela v daljših strnjenih intervalih. Trenutno je na večini visokošolskih zavodih vpisana prva bolonjska generacija v prvi letnik študija, večina študentov pa še študira po starem sistemu. Ker gre za izjemno prehodno obdobje in prehodne generacije, ki so se znašle v reformi načina študija, je še toliko bolj smiselno počakati s kakršnimikoli spremembami na področju študentskega dela, dokler se “stare generacije” ne iztečejo do konca in dokler ne bo jasnih kazalnikov o uspešnosti implementacije bolonjskega procesa, ki bodo pokazali tudi to, koliko so študentje dejansko obremenjeni in koliko bi lahko ob tem delali. Vsakršni posegi v vmesnem obdobju pa pomenijo eksprementiranje brez realnih podlag in izračunov, saj je ravno ŠOS tisti, ki trenutno edini na reprezentativnem vzorcu za celo Slovenijo meri obremenitve študentov glede na kreditne točke in posledično pravilnost implementacije sistema ECTS kot enega pomembnih elementov bolonjskega procesa.

ŠOS kot organizacija in tudi študenti se pri svojem vsakodnevnem delu srečujejo s številnimi težavami, ki izhajajo iz neustrezno urejenega sistema visokega šolstva kot tudi iz slabe implementacije bolonjskega procesa v naš prostor, zato bi nadaljni nepremišljeni koraki na področjih, ki se dotikajo študentov, lahko vodili samo še k dodatnemu poslabšanju položaja študentske populacije. Predlog Zakona o malem delu bi študentom iz socialno ogroženih družin zaradi neustrezne in nezadostne štipendijske politike onemogočil dostopnost do visokega šolstva. Ob tem pa bi tudi razvrednotil pomen višje izobrazbe na slovenskem trgu dela.