Ljubljana, 14. marec 2017 – Na Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS) smo v okviru javne razprave o predlogu Uredbe o sofinanciranju doktorskega študija podali svoje komentarje, ki gredo predvsem v smeri drugačnega sistema financiranja doktorskega študija. Naše osnovno izhodišče je, da mora biti doktorski študij stalno in stabilno (so)financiran ter dostopen vsem kandidatom pod enakimi finančnimi pogoji (enaka višina šolnin). Kot eno ključnih težav pri dostopu do doktorskega izobraževanja vidimo predvsem v višini šolnin, ki pa se med programi zelo razlikujejo in znašajo med 2.400 in 5.500 evrov na posamezni letnik študija, prav tako pa doktorski kandidati – tudi tisti, ki niso zaposleni – niso upravičeni do večine socialnih transferjev, ki so sicer namenjeni študentom.
Doktorski študenti oz. raziskovalci* se delijo v več različnih skupin glede na to, ali oz. kje so zaposleni in kako se njihov študij financira. Na eni strani so tako mladi raziskovalci (MR), ki so zaposleni za čas doktorskega študija in tako ne plačajo šolnine, za svoje raziskovalno delo pa prejmejo tudi plačo. Na drugi strani pa so študenti, ki niso zaposleni kot MR ali morda sploh in torej v celoti plačujejo – različno visoke šolnine – prav tako pa morajo pridobiti druge vire financiranja, s katerimi si omogočijo kritje študijskih in življenjskih stroškov. S študijem oz. raziskovanjem nepovezano delo pa lahko – ob povečani skupni obremenitvi s študijem, raziskovanjem in delom – vpliva na kakovost študija ali pa življenja takšnega kandidata. Prav tako pa visoke šolnine in odsotnost finančnih spodbud lahko vodijo v socialno izključevanje na najvišjih ravneh izobraževanja.
Zanimiv paradoks je tudi to, da lahko kandidati pridobijo štipendije za kritje stroškov študija v tujini (npr. Ad Futura), doma pa ne (če niso MR), kar lahko vodi tudi v odtekanje najboljših kandidatov v tujino.
Vsekakor vidimo napredek v zapisu zadnje novele Zakona o visokem šolstvu (ZviS-K), ki vsaj deloma zagotavlja financiranje oz. sofinanciranje doktorskega študija. Vseeno pa bi želeli to urediti na način, da bi bil doktorski študij enako finančno dostopen vsem odličnim kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje za vpis in študij na najvišji ravni izobraževanja. Sredstva za (so)financiranje doktorskega študija morajo biti stalno zagotovljena znotraj proračunskih sredstev za študijsko dejavnost. Glede na predvideno rast financiranja študijske dejavnosti ocenjujemo, da stalno zagotavljanje sredstev za doktorski študij ne bi smelo iti na škodo sredstev za financiranje predhodnih ravni izobraževanja.
Na ŠOS si prizadevamo, da bi bil doktorski študij v čim večji meri sofinanciran na način, da bi imeli vsi kandidati enako visoke šolnine (oz. jih ob zadostnem obsegu financiranja sploh ne bi bilo), ob tem pa bi lahko prejeli tudi finančno dotacijo za kritje življenjskih stroškov. V preteklosti smo poznali več različnih sistemov sofinanciranja doktorskega študija, pri čemer je imela vsaka od ureditev svoje prednosti in slabosti. Pred bolonjo smo tako imeli med drugim tudi normirane šolnine, ki so predstavljale enoten okvir za višino šolnin. Po prehodu na t. i. inovativno shemo za sofinanciranje doktorskega študija pa se je določba o višini šolnine umaknila, kar je povzročilo umeten dvig šolnin. Prav tako pa so med cenami šolnin na posameznih zavodih oz. programih zelo velike razlike; cene šolnin se gibljejo med okvirno 2.400 in 5.500 EUR. Prednost inovativne sheme pa je zagotovo bila v tem, da je kandidatu poleg sofinanciranja šolnine omogočala tudi kritje življenjskih stroškov in diseminacije rezultatov njegovega raziskovalnega dela.
Menimo, da mora država zagotoviti finančno enako dostopnost doktorskega študija vsem kandidatom, ne glede na področje študija oz. raziskovanja; to je mogoče le s ponovno uvedbo koncepta normirane šolnine in uvedbo (so)financiranja na način, da država v celoti financira razliko od zneska normirane šolnine na programih, ki so finančno zahtevnejši (običajno zaradi večjih materialnih stroškov, povezanih z raziskovalnim delom). Normirana šolnina pa se lahko dodatno (so)financira, če za to obstajajo razpoložljiva sredstva. Pri tem sledimo izhodišču, da mora biti doktorski študij finančno dostopen vsem kandidatom, ki dosegajo kakovostne kriterije in so odlični kandidati za študij na najvišji stopnji.
(So)financiranje šolnin in višina (so)financiranja mora biti znana za vsako študijsko leto vnaprej, in sicer še pred iztekom roka, ki je določen za vpis kandidatov. Kandidati morajo imeti pred vpisom nedvoumno informacijo o tem, ali bo njihov študij (so)financiran in v kolikšnem obsegu.
Visokošolski zavodi sami, po lastnih kriterijih, izberejo kandidate za doktorski študij, nato se pa vsem izbranim kandidatom študij tudi (so)financira, po vnaprej določenem ključu. Visokošolski zavodi tako vplivajo na izbor kandidatov, ne pa tudi na to, kdo prejme (so)financiranje.
Predloge, ki zahtevajo zakonsko redefinicijo, bomo naslovili tudi v okviru javne razprave o prenovi Zakona o visokem šolstvu (ZViS). Celoten komentar na predlog Uredbe pa najdete TUKAJ.
* opomba: v kontekstu doktorskega izobraževanja je še vedno v rabi izraz »doktorski študij«, četudi je ta tesno prepleten z raziskovanjem in bi bila morda ustreznejša raba izraza »doktorski študij in raziskovanje«.
